Dermota, Valter (1915–1994)

DERMOTA, Valter (rojstno ime Walter Bruno Dermota; Bruno Valter Dermota, psevdonimi Danilo, Bruno, Bruno Biserjanski), teolog, pedagog, katehetski strokovnjak (r. 25. 9. 1915, Gornja Radgona; u. 28. 9. 1994, Trstenik, Kranj, pokopan v Ljubljani). Oče Mihael Dermota, usnjar, mati Ivana Dermota, r. Žilavec.

Rodil se je v obrtniški družini v Gornji Radgoni. Po preselitvi družine k Sv. Juriju ob Ščavnici je tam obiskoval osnovno šolo (1921–27), gimnazijo v Murski Soboti (1927–31) in Ljubljani (matura 1940 na Ptuju). 1934 je na Radni pri Sevnici postal član salezijanske skupnosti. Že kot gimnazijec se je pod psevdonimom Biserjanski z literarnimi in vzgojnimi prispevki oglašal v dijaškem glasilu Naše delo. Bil je član glasbenih skupin in promotor kulturnih prireditev v salezijanskih ustanovah na Slovenskem. Filozofijo je študiral na univerzi Gregoriana v Rimu (1935–38), kjer je 1938 magistriral iz filozofije. Nato je bil dve leti vzgojitelj v zavodih (Veržej, Radna, Ljubljana Rakovnik). Študij teologije je začel na Teološki fakulteti v Ljubljani (1940–41), nadaljeval pa na salezijanskem papeškem ateneju v Torinu in Bagnolu (1941–44), kjer je magistriral še iz teologije (1944) in katehetike (1947). Duhovniško posvečenje je prejel julija 1944 v Torinu. Deloval je kot predavatelj filozofije in pedagogike na liceju v Foglizzu v Piemontu (1946–48) ter na srednjih šolah v Madridu (1948–50), La Coruňi v Galiciji (1950–53) in Bilbau v Baskiji (1953–57). 1953 je kot predavatelj nastopil na 35. mednarodnem evharističnem kongresu v Barceloni, v Madridu pa na mednarodnem kongresu avdiovizualnih sredstev. Na ravni celotne Španije je bil vključen v organiziranje poklicnih šol ter katoliških mladinskih in študentskih organizacij. O pedagoških vprašanjih je objavil več prispevkov v reviji Atenas, ki je izhajala v Madridu, ter v revijah La gazeta del Norte in El Correo del pueblo Vasco, ki sta izhajali v Bilbau. 1957 se je preselil v Avstrijo, kjer je postal vzgojitelj in učitelj filozofije ter pedagoških predmetov v salezijanski gimnaziji Unterwaltersdorf pri Dunaju (1957–63), hkrati je na dunajski univerzi pripravljal doktorsko delo s področja pedagogike Der Begriff der Hochschulreife (promocija 1963). Za študente je pripravil učbenike Erziehungsmittel (1960), Entwicklungspsychologie (1960), Algemeine Pädagogik (1960) in Strukturwandel der Jugend nach dem zweiten Weltkrieg (1961). 1963 se je vrnil v Slovenijo in postal študijski vodja študentov teologije v študentskem domu na Rakovniku (do 1967), bil je svetovalec vodstva salezijancev na Slovenskem, organizator založniških dejavnosti in ravnatelj zavoda ter srednje verske šole v Želimljem (1967–69). Tam je za vzgojitelje pripravil učbenika Vzgojna sredstva v katoliških zavodih s posebnim ozirom na Don Boskove vzgojne ustanove (prvi del: Naravna vzgojna sredstva) in Verska vzgojna sredstva. Hkrati je, potem ko je dočakal soglasje slovenske Verske komisije, začel prevzemati predavanja na Teološki fakulteti (TEOF) v Ljubljani, sprva kot honorarni predavatelj katehetike, nato še pedagogike in razvojne psihologije. Izvoljen je bil v nazive docent (1968), izredni (1972) in redni profesor (1976), upokojil se je 1985.

Poleg osrednjega pedagoškega dela na TEOF, kjer je ob obveznih predmetih redno pripravljal izbirna predavanja z aktualno tematiko (kot prvi je predaval o pomenu filma in televizije na katehetskem področju), je bil član uredništev različnih revij in imel stalne rubrike v verskem tisku (Nova pot, Bogoslovni vestnik, Družina, Cerkev v sedanjem svetu, Nova Mladika, Stopinje, Salezijanski vestnik, Med brati, na Hrvaškem Služba božja, Kateheza). Napisal je več poljudnih del s področja medčloveških odnosov in pedagoškega dela (v zbirki Knjižice, šmarnice). Prevedel je nekatera temeljna dela in dokumente s katehetsko tematiko, mdr. Splošni katehetski pravilnik (1971), smernice italijanske škofovske konference Obnova kateheze (1972), Direktorij katehetske pastorale francoskih škofij (1984), in priredil več učbenikov: Josef Andreas Jungmann, Katehetika (1966), Igino Silvestrini, Iščimo fanta (1966), Vladislav Csonka, Zgodovina katehetike (1970), Giancarlo Milanesi, Religiozna sociologija (1972), Fritz Oser, Ustvarjalno molitveno udejstvovanje pri verouku (1974), Morton Trippe Kelsey, Sanje v življenju kristjana (1974), Georges Cruchon, Uvod v dinamično psihologijo (1977), Verski razgovori s starši mladostnikov (1982) idr. Sodeloval je pri pripravi katehetskih učbenikov in katehetskih načrtov ter bil pobudnik katehetskih tečajev za nenehno izobraževanje veroučiteljev na Mirenskem Gradu (t. i. mirenske katehetske šole). Življenjsko delo je bil prevod petnajstih (od osemnajstih) zajetnih zvezkov spominov Janeza Boska iz italijanščine (skupaj več kot petnajst tisoč strani). V tujih in domačih revijah je objavil več kot šestdeset znanstvenih razprav. Več izvirnih spisov in prevodov je ostalo v rokopisu (med temi tudi obsežno gradivo za avtobiografijo).

Sodeloval je pri ustanovitvi Pastoralno-katehetskega tečaja na TEOF (1964), bil je član Katehetskega sveta pri Škofovski konferenci Jugoslavije in Mednarodnega katehetskega sveta pri Svetem sedežu, Evropske skupine za katehezo in Evropske ekipe za mladino, Medškofijskega katehetskega sveta Slovenije in Katehetskega sveta ljubljanske nadškofije ter Mednarodnega združenja Colloqui salesiani. Da bi slovenskim veroučiteljem omogočil seznanjanje z dogajanjem na katehetskem področju po svetu, je bil pobudnik in nato organizator rednih letnih strokovnih ekskurzij po evropskih katehetskih centrih. Poznavanje stroke in suvereno obvladovanje več jezikov mu je omogočalo aktivno udeležbo na številnih mednarodnih znanstvenih srečanjih, o katerih je nato obširneje poročal v cerkvenem tisku na Slovenskem. Kot predavatelj je gostoval na univerzah v Regensburgu, na Dunaju in drugod. V Avstriji in na Hrvaškem si je pridobil zasluge kot utemeljitelj novih učnih in katehetskih metod. Velja za enega največjih evropskih katehetskih strokovnjakov v času po drugem vatikanskem koncilu.