Demšar, Jože (1877–1980)

DEMŠAR, Jože (Josip Demšar, Jožef Demšar), teolog, pedagog (r. 12. 3. 1877, Škofja Loka; u. 1. 5. 1980, Ljubljana). Oče Anton Demšar, krojač, mati Marija Demšar, r. Koblar.

Ljudsko šolo je obiskoval v Škofji Loki (1883–87), klasično gimnazijo (1887–95) in bogoslovno semenišče (1895–99) v Ljubljani. Ordiniran je bil julija 1899 v Ljubljani. Bil je kaplan v Kočevju (1899–1903), vzgojni vodja v dijaškem konviktu Alojzijevišče v Ljubljani (1903–905), katehet na ženskem učiteljišču (1903–04) in na realki (1904–05). Hkrati je bil vpisan na doktorski študij na teološki fakulteti dunajske univerze; doktoriral je 1906 z disertacijo Der moderne Spiritismus beleuchtet vom Standpunkt der christlichen Grundsätze. V času študija se je navdušil za dunajsko oz. monakovsko katehetsko metodo, ki sta poudarjali osebno versko izkušnjo kot temelj verskega izobraževanja. Po vrnitvi v Slovenijo je bil med pobudniki za ustanovitev stanovskega združenja Društvo slovenskih katehetov (1906; pozneje Katehetsko društvo) in je sodeloval pri ustanovitvi podobnega združenja na Hrvaškem Kršćanska škola (1907). Bil je pogost predavatelj na njihovih srečanjih in se zavzemal za uvedbo novih katehetskih metod. Pri tem je razvil izvirne poglede glede upoštevanja otrokove ustvarjalnosti, vzgoje vesti, samospoštovanja pri vzgoji in (ne)uporabe kazni pri vzgoji. Na Demšarjevo pobudo so imeli redna strokovna zborovanja: Zagreb (1907, 1911), Split (1908), Ljubljana (1909), Djakovo (1910) in Pazin (1914). Sodeloval je z nemškim katehetskim društvom (glasilo Katechetische Blätter) in avstrijskim katehetskim društvom (glasilo Christlich katechetische Blätter) ter se udeleževal njunih zborovanj. Redno je spremljal problematiko metodike verskega pouka in se aktivno udeleževal mednarodnih kongresov: München (1907, 1909), Dunaj (1912), Berlin (1925), Hamburg (1927), Halle (1929). V letih pred prvo svetovno vojno je pozornost namenjal mladinskim gibanjem, ki so se na začetku 20. stoletja razmahnila v Evropi. Bil je v prvi ekipi učiteljev na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bil 1905–14 profesor verouka, nemščine in latinščine, vodja učiteljske knjižnice ter vzgojitelj v internatu. Od 1914 je bil profesor verouka na Državnem učiteljišču v Ljubljani, 1932 je bil administrativno upokojen. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je študiral še psihologijo in pedagogiko ter 1925 doktoriral s področja pedagogike z disertacijo Komenský in novodobna pedagogika. Po upokojitvi je postal ravnatelj Uršulinskega učiteljišča v Ljubljani (1932–45); hkrati je bodoče učiteljice seznanjal s pedagoškimi in metodološkimi vprašanji. Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani 1919 je postal učitelj katehetike na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 1933–65 je bil tam honorarni predavatelj pedagogike in metodike verskega pouka. Po drugi svetovni vojni (1949) je bil med ustanovitelji Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov (bil je tajnik Iniciativnega odbora). Več desetletij je bil številnim obiskovalcem duhovni spremljevalec v župniji sv. Petra v Ljubljani; umrl je v 104. letu kot najstarejši slovenski duhovnik.

Svoje razprave s katehetskega področja je objavljal v Slovenskem učitelju, Času, Bogoslovnem vestniku in po 1945 v Zborniku Teološke fakultete, o praktičnih vprašanjih in osebnih religioznih izkušnjah pa v revijah Angelček in Vrtec.

Ljubljanski škof mu je zaradi njegovega izvirnega prispevka na katehetskem področju 1932 podelil naslov konzistorialnega svetnika in 1977 častnega kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja. Ljubljanska Teološka fakulteta mu je 1970 podelila častni doktorat. Ob stoletnici je prejel jugoslovansko državno odlikovanje – red zaslug za narod z zlato zvezdo (1977).