Demšar, Drago (1942–2017)

DEMŠAR, Drago, pravnik, odvetnik (r. 16. 2. 1942, Ljubljana; u. 22. 1. 2017, Ljubljana). Oče Karl Demšar, tiskarski mojster, mati Helena Demšar, r. Sabratnik, administratorka. Sin Gašper Demšar, arhitekt.

Osnovno šolo je 1948–52 obiskoval v Mariboru, nato se je vpisal na tamkajšnjo klasično gimnazijo, 1960 maturiral in se vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. Med študijem je 1962–64 sodeloval v uredništvu študentskega časopisa Tribuna in bil dejaven v svetu študentov pravne fakultete. Diplomiral je 1964.

1965 je bil zaradi prekrška – nedostojno naj bi se izražal o kipih na portalu slovenske skupščine in o poslancih slovenske skupščine – kaznovan z dvajsetimi dnevi zapora. 1965 je odšel na služenje vojaškega roka v Vojvodino. 1966 je postal sodniški pripravnik na ljubljanskem okrožnem sodišču. Pravosodni izpit je z odliko opravil oktobra 1968, nato je bil do julija 1969 odvetniški pripravnik v pisarni odvetnice Ančke Ažnoh.

Profesorja ljubljanske pravne fakultete Ljubo Bavcon in Peter Kobe sta Demšarja 1969 povabila za asistenta na katedro za kazensko pravo. V študijskem letu 1969/70 je na zagrebški pravni fakulteti obiskoval podiplomski študij in septembra 1973 magistriral s temo o 133. členu Kazenskega zakon SFRJ o verbalnem deliktu. Doktorski študij je kot štipendist Max Planck Gesellschaft in Alexander von Humboldt-Stiftung nadaljeval na Max-Planck-Institut für Ausländisches und Internationales Strafrecht v nemškem Freiburgu, vendar študija ni končal. 1976 mu habilitacijska komisija ljubljanske Pravne fakultete ni vnovič potrdila asistentskega mesta. Kot strokovni sodelavec je na katedri za kazensko pravo ostal do 1983, nato je postal samostojni odvetnik.

1984–85 je sodeloval v odvetniški ekipi, ki je v Beogradu branila Vladimirja Mijanovića, enega od šestih beograjskih disidentov, obtoženih združevanja z namenom protidržavnega delovanja. 1985 je bil med ustanovitelji jugoslovanskega helsinškega odbora za človekove pravice in hkrati vodja slovenske sekcije. 1988 je bil v ekipi odvetnikov, ki so branili Fikreta Abdića, dolgoletnega direktorja družbe Agrokomerc v Veliki Kladuši, obtoženega kontrarevolucionarnega ogrožanja družbene ureditve, leto dni pozneje pa je bil član širše ekipe odvetnikov, ki so pripravljali obrambo kosovskega politika Azema Vllasija, prav tako obtoženega kontrarevolucionarne dejavnosti.

Od druge polovice osemdesetih let 20. stoletja je Demšar pred sodišči v Sloveniji zastopal številne novinarje, največ iz uredništev Mladine, Katedre in Tribune. 1988 je bil odvetnik Francija Zavrla, ki ga je vojaško tožilstvo na procesu proti četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl) bremenilo izdaje vojaške tajnosti. Od junija 1988 je bil član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, od oktobra istega leta tudi član Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (t. i. Bavconov svet). 1994–2013 je kot predsednik vodil Jurčičev sklad, ki je podeljeval nagrade za novinarske dosežke. 1998–2000 je bil član uredniškega odbora revije Odvetnik.

Demšar je v osemdesetih letih 20. stoletja sodil med ključne zagovornike svobode tiska in govora. Kot odvetnik, ki je poznavanje pravne teorije povezoval z državljanskim pogumom, je v okviru SFRJ zagovarjal politične oporečnike in osebe, kazensko preganjane zaradi domnevne kontrarevolucionarne dejavnosti, v Sloveniji pa je bil dejaven zlasti na področju obrambe svobode tiska. Kot odvetnik se je vedno držal načela, da obtožene brani, nikdar pa v zasebnih pravdah ni prevzel vloge tožnika. Publicistično se je ukvarjal predvsem z vprašanji svobode govora, cenzure in svobode medijev.