Daneš, Josip (1883–1954)

DANEŠ, Josip (rojstno ime Josef Rupert Gradiš; Jožef Gradiš), igralec (r. 27. 3. 1883, Ljubljana; u. 26. 3. 1954, Zagreb, Hrvaška). Oče Josip Gradiš, brivski mojster, mati Ana Gradiš, r. Gredlič.

Rodil se je očetu Slovencu in materi Hrvatici iz Siska. V Ljubljani je v zadnjem desetletju 19. stoletja zaključil ljudsko šolo in verjetno 1894–96 dvoletno trgovsko Mahrovo šolo, zatem ga je oče poslal na trgovsko akademijo v Gradec. Po ljubljanskem potresu (1895) se je družina 1898 preselila v Sisak.

Zaposlil se je kot uradnik pri Kreditni banki v Sisku, 1899 pa se je pridružil potujočim igralcem. Do 1904 je bil član več potujočih igralskih družin, mdr. družine Leona Dragutinovića, nato je bil angažiran v ljubljanskem Deželnem gledališču, kjer pa je ostal samo eno sezono (1904/05). Tam je odlično odigral vlogo Aljoške, veseljaškega čevljarčka in harmonikaša v igri Maksima Gorkega Na dnu. Že naslednjo sezono je odšel v tržaško gledališče, kjer je ostal dve sezoni (1905–07). Julija 1907 je odšel v New York, kjer je kot knjigovodja pri podjetju Zotti ostal do marca 1909. V sezoni 1909/10 je bil angažiran v Pulju v gledališču Vase Veselinovića, 1910–13 je bil ponovno v Trstu, kjer je bil knjigovodja pri Balkan ekspeditu, kot igralec pa je nastopal tudi v tamkajšnjem Slovenskem domu. Še pred vojno se je vrnil v Ljubljano in bil tam 1915 mobiliziran. Poslan je bil na fronto v Karpate, kjer je bil član vojaškega gledališča.

1918 se je vrnil v Ljubljano, kjer je dobil angažma v obnovljenem Deželnem gledališču, Fran Govekar, ki je bil tedaj gledališki upravnik, pa ga je angažiral tudi za tajnika Slovenskega gledališkega konzorcija. Odličen je bil v vlogi tkalca Klopčiča v igri Williama Shakespeara Sen kresne noči (1920), predvsem pa kot lažni revizor Hlestakov v igri Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Revizor (1921), ki velja za njegovo življenjsko vlogo, v njej je še v poznih letih ohranjal mladostno svežino in okretnost.

Ko je vodstvo gledališča v Osijeku 1923 prevzel Pavel Golia, je Daneš odšel z njim in tam ostal do 1925. Naslednje leto je organiziral evropsko turnejo (Avstrija, Češkoslovaška, Nemčija, Francija) in ameriško gostovanje slovenskega tenorja Josipa Rijavca. 1927 je odšel v Narodno gledališče v Mariboru, kjer je ostal do 1930. Tam je ustvaril svojo drugo življenjsko vlogo, vojaka Švejka v istoimenski igri Jaroslava Haška (1928). Igro je vse bolj prežemal z obogatitvijo njene primarno komične usmerjenosti z dramsko ekspresivnostjo in realistično-psihološkimi, ironičnimi in humanističnimi vsebinskimi intencijami. To je bilo posebej opazno v vlogah inteligentnega berača Flore Briga v igri Antona Leskovca Dva bregova (1928), Higginsa v igri Georgea Bernarda Shawa Pygmalion (1927) in Norčka v igri Williama Shakespeara Dvanajsta noč ali Kar hočete (1927).

Sezoni 1931/32 in 1932/33 je spet preživel v Ljubljani. Dolgo je veljal predvsem za komika, zato je bilo presenečenje, ko mu je Branko Gavella zaupal vlogo starega bonvivana in neustavljivega kramljača, osivelega sladostrastneža Fabriczyja Glembaja v igri Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi (1931). Požel je odlične kritike. Sezoni 1933 in 1934 je spet preživel v Mariboru, kjer je bil uspešen kot Tihonov v Nevihti Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega (1933) in ponovno kot Švejk (1933); s slednjo vlogo je doživel pravi igralski triumf.

1935 je zapustil gledališče in prevzel zastopništvo podjetja Firestone. A je kmalu v Ljubljani ponovno igral v gledališču in delal kot knjigovodja kreditne banke. Med njegove najboljše uprizoritve v tistem času sodijo vloge Krištofa v igri Pesem s ceste Hansa Sassmanna in Paula Schureka (1936), Podkoljosina v Ženitvi Nikolaja Vasiljeviča Gogolja (1938) in Georgesa Dandina v Molièrovi igri George Dandin ali Prevarani soprog (1939).

Na začetku druge svetovne vojne je odšel v Zagreb. Morda je bil razlog za njegov odhod, da je bil v sezoni 1940/41 še zmeraj le pogodbeni član in se je čutil zapostavljenega. S slovesom od Ljubljane je bila njegova umetniška pot že skoraj sklenjena. V Zagrebu je sicer še veliko nastopal, a to so bile variacije njegovih nekdanjih stvaritev. Zanimivo je, da današnja hrvaška gledališka zgodovina ne navaja njegovega imena.

Med vojno je bil dejaven član odporniškega gibanja, 1947 pa se je formalno upokojil, vendar je občasno še vedno igral, tudi na odru Slovenskega doma; istega leta je odšel v gledališče v Subotico, kjer je kot gost nastopal eno leto. Začelo se je njegovo sodelovanje v filmu, jugoslovanskem in slovenskem, kjer je mdr. igral viničarja Belca v Svetu na Kajžarju (režija France Štiglic, 1952) in komodnega Dunajčana v Jari gospodi (režija Bojan Stupica, 1953).

1936 je izšla njegova knjiga spominov Za vozom boginje Talije. Napisal je tudi nekaj uspelih veseloiger za Radio Ljubljana, mdr. burko SOS na kratkih valovih (1936) ter veseloigri Mali oglasi (1936) in Polet na luno (1937).