Dakskofler Savinšek, Marjanca (1919–2018)

SAVINŠEK, Marjanca (rojstno ime Marija Ana Dakskofler; Marianne Savinsek, Mariane Savinsek), slikarka (r. 19. 11. 1919, Jesenice; u. 25. 2. 2018, Pariz, Voisins-le-Bretonneux, Francija, pokopana v Parizu, Clamart, Francija). Oče Dragoljub Milivojević, vojaški častnik, mati Marija Dakskofler.

Osnovno šolo je obiskovala na Jesenicah, nato se je izobraževala v zasebni dekliški šoli Ubogih šolskih sester de Notre-Dame v Šmihelu pri Novem mestu, kjer je končala tudi trgovski program. 1939 je sprejela službo uradnice v tajništvu Kranjske industrijske družbe na Jesenicah. 1947 se je preselila v Tolmin, kjer se je v ateljeju akademskega slikarja Rudija Kogeja izpopolnjevala v risbi in akvarelu ter se pripravljala na sprejemne izpite na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, jih jeseni 1948 tudi opravljala, vendar neuspešno. Naslednje leto je še vztrajala v ateljeju pri Kogeju, kjer jo je o oljnem slikarstvu na platno dodatno poučeval akademski slikar France Pavlovec. 1950 se je iz Tolmina preselila v Medvode, kjer je ustvarjala v skromnem ateljeju. V tem času se je seznanila z akademskim slikarjem Franom Tratnikom, s katerim sta postala osebna prijatelja. 1951 se je preselila v Francijo – najprej v Nancy, 1954 v Pariz. Istega leta se je poročila s Stankom Savinškom in začela študij likovne umetnosti v Parizu, najprej na umetniški šoli l’Académie de la Grande-Chaumière à Paris in 1955 še na umetniški šoli l'Académie Julian. Študij na obeh akademijah je zaključila 1958. Na l’Académie de la Grande-Chaumière so jo poučevali profesorji Jean Picart Le Doux, Yves Brayer in Ossip Zadkin, na l'Académie Julian pa André Planson, Pierre Jerome in Roger Bezombes. V Parizu je živela pestro kulturno življenje. Družila se je s pariškimi in slovenskimi intelektualci, živečimi v tujini, kot so npr. Veno Pilon, Roger Bezombes, Henri Bernard Goetz, André Planson. Aktivno je delovala v Društvu Slovencev v Parizu, prispevala je več likovnih upodobitev za društveno glasilo Korenine in scenske upodobitve društvenih prireditev ter slike za Slovenski dom v Parizu. Njena uspešna pot se je začela v začetku šestdesetih let 20. stoletja s prvimi samostojnimi in skupinskimi razstavami po pariških galerijah. Razstavljala je v Franciji, Nemčiji, Italiji, Argentini in ZDA. Njene slike se nahajajo v številnih galerijah, muzejih in predvsem zasebnih likovnih zbirkah.

Njen izredno pester in obsežen opus je vselej povezan z določenimi osnovnimi značilnostmi, ki se pojavljajo kontinuirano. Zato je kljub nakazanim posameznim zaključkom pri njej težje govoriti o ustvarjalnih fazah, lahko pa opažamo elemente, značilne za njeno slikarstvo (kažejo se v posebnem smislu za barve, linije in kompozicijo), ki jih lahko razumemo v okviru sočasne evropske likovne umetnosti. V skladu z dosežki slikarjev t. i. pariške šole so njena dela postala manifestacija stopnjujočih se močnih čistih barv v obliki barvnih lis, ki so v posameznih kompozicijah vezane tudi na nenaravno transformacijo figure, ki jo ekspresivno deformira in abstrahira. Postavimo jo lahko ob bok prvim v Ljubljani šolanim povojnim umetnikom, ki so sredi petdesetih let 20. stoletja ustvarili poseben slikarski tok in ga kmalu razvili v različne, samosvoje likovne sintakse. V začetnih delih je opazen odmev realističnega in neoimpresionističnega slikarstva njenih učiteljev, od pariškega obdobja dalje se pojavljajo značilnosti modernizma, ki ga zaznamuje močna ekspresivnost.

Skozi celoten opus je poleg tihožitij in krajin njen osrednji likovni motiv človek, vpet v tkivo simbolne likovne govorice. Največkrat nastopa v različnih figuralnih kompozicijah, ki so prežete z eksistencialnim nemirom, metafizičnim patosom, likovno pa so izražene z napetostjo oziroma s povečano žarilnostjo kolorističnih vrednot (npr. Človeška komedija, 1967). Pogosto je možnost za izražanje svoje likovne misli iskala tudi v motivih plesa, ki ji je dovoljeval ustvarjati razgibane kompozicije z veliko mero dinamičnega naboja. Plesne kompozicije, včasih povezane v posamezne pare ali v slovansko kolo, so narisane z lahkotno linijo, figure pa so dramatično in drzno deformirane. Veliko pozornosti je posvečala tudi portretu, ki je bil vedno ena osrednjih tem njenega ustvarjanja. Portretirance je skoraj vedno obdala z dramatično tišino in mističnostjo, prek katere spoznavamo človekovo nrav, zapisano v vseh obraznih potezah. Vpogled v njen opus odkriva tudi veliko število avtoportretov, ki so kontinuirano nastajali vse od prvih risarskih začetkov pa do konca njenega ustvarjanja.

Barve so pomemben sporočilni element v vseh obdobjih njenega likovnega ustvarjanja. Z intenzivno barvno paleto in s pomenljivimi pastoznimi nanosi je izražala ponotranjena nemirna vzdušja. Na večjih ploskvah se je poglabljala v učinke svetlejših in temnejših barvnih tonalitet. S tem je ustvarjala sočen in zelo senzibilen slog. Na naslednji razvojni stopnji, zlasti v drugi polovici šestdesetih in v sedemdesetih letih 20. stoletja, so v ospredje začele prihajati bolj dinamične barvne kompozicije. V tem obdobju se je ekspresivna intoniranost barve skladno vezala s silovitimi risarsko-slikarskimi prvinami.

Prejela je številne mednarodne likovne pohvale in nagrade, med njimi nagrado na Salon des Indépendants (1960, Pariz), veliko nagrado na Salon International de Paris-Sud (1962, Pariz), prvo nagrado na Salon des Artistes Français (1966, Sindelfingen) in zlato medaljo na 2a Mostra rappresentativa nazionale Biennale delle regioni (1967, Ancona).