Ferjan, Franc (1885–1964)

FERJAN, Franc (Fran Ferjan), fotograf, inovator (r. 29. 1. 1885, Ljubljana; u. 15. 3. 1964, Ljubljana). Oče Jožef Ferjan, ključavničar, mati Frančiška Ferjan, r. Mehle. Pranečakinja Jelka Reichman, ilustratorka.

Rojen je bil v obrtniški družini kot predzadnji izmed šestih preživelih otrok (rodilo se jih je deset). Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani 1903 je 1904–08 študiral matematiko in fiziko na filozofski fakulteti univerze na Dunaju ter 1909 pridobil dovoljenje za poučevanje na srednjih šolah v Nemčiji in Sloveniji. 1909–15 je kot suplent poučeval matematiko in fiziko na državnih srednjih šolah na Dunaju, v Ljubljani, Gorici in Trstu. V Gorici je spoznal bodočo ženo Izabelo Fanzari iz Furlanije, ki je postala vir njegovega navdiha za mnoge portrete. Med prvo svetovno vojno je bil 1915–17 v vojski. Začel je izgubljati sluh. Z ženo sta se 1917 iz Gorice preselila v Ljubljano. Poučeval je na državni realki v Ljubljani, od 1919 kot profesor. 1930 se je zaposlil na banovinski upravi na ministrstvu za prosveto. 1946 se je upokojil. Zaradi naglušnosti je živel v družbeni osami.

S fotografijo se je seznanil med študijem na Dunaju. Tehnično znanje o novem mediju je pridobival iz nemške strokovne literature ter revij Die Galerie, Photographische Rundschau in Photobörse. Bil je tehnično in likovno nadarjen ter ročno spreten: sam je izdelal fotoaparat, običajnega in stereo, ter stereoskop. V olju je ustvaril več slik s krajinskimi motivi. Umetniško se ni uveljavljal. Eno samo delo (Kužki, pred 1935) je bilo objavljeno v zborniku Fotokluba Ljubljana Slovenska fotografija (1935) in v reviji Naš rod (1935–36). Fotografija mu je sprva pomenila medij za trajno ohranjanje podob njemu bližnjih oseb; zgodnji portreti številne družine in staršev razkrivajo zgledovanje pri portretih iz pionirskih časov fotografije (frontalnost, celopostavnost, zavedanje o svečanosti dejanja fotografiranja). Pozneje si je prizadeval za podajanje razpoloženja in psihične plati oseb, zlasti žene. Premišljena osvetlitev razkriva poglobljeno razumevanje vloge svetlobe, skupaj s kompozicijo tudi poznavanje slikarskih realističnih portretov, kot je razvidno s fotografij iz 1917 (žena pri branju pisma in portret žene z razpuščenimi lasmi). Avtoportreti v domačem ambientu s statusnimi simboli (obleka, cigara, naočniki) odražajo urejen družbeni položaj izobraženca, študije lastne podobe v postelji in ob oknu tudi težnjo po fotografskem samoanaliziranju v intimnih trenutkih. Celopostavne upodobitve žene in lastne podobe so secesijskega formata ‒ doprsni portreti tudi v obliki ovala ali kroga ‒ ter nalepljene na kartonsko podlago, prelepljeno s papirjem, ki je barvno uglašen s tonom fotografije. Sredi tridesetih let 20. stoletja je opaziti razvoj v smeri novega videnja (Neues Sehen). Ženo je z velikim občutkom za predmetnost prostora upodobil v predsobi, ob oknu, na stopnišču, tematski repertoar pa razširil na tihožitja steklenih predmetov, sadja in cvetja ter na prizore z ulic, slednje tudi v nočni razsvetljavi. Črno-bele študije tihožitij kažejo poseben smisel za plastično pojavnost predmetov in poznavanje estetike nove stvarnosti. Fotografije ljubljanskih ulic in tržnice (1935–55) so stvarni fragmenti mestnega vsakdana, podani z izostrenim občutkom za kompozicijo, svetlobne razmere in ostre sence, ki dinamična razmerja med pešci, kolesarji, kočijami, tramvajem in mestno arhitekturo zaokrožajo v smiselne celote; utelešajo modernistična spoznanja o mediju in duha časa. Intenzivno je fotografiral v stereo tehniki, s katero se je začel ukvarjati po 1910. 1939 je začel uporabljati barvni diafilm (Agfacolor) in zadnjega posnel 1963. Med črno-belimi stereo podobami na steklu prevladujejo motivi gora, narave, voda, krajev v Sloveniji in v Dalmaciji ter skupinski portreti in tihožitja. Izstopajo vodni motivi, nočni ulični prizori in tihožitja, med njimi tudi barvna.