Ekart, Primož (1963–)

EKART, Primož, igralec, režiser (r. 11. 3. 1963, Maribor). Oče Marjan Ekart, pravnik, mati Sonja Ekart, r. Strašek.

Otroštvo in mladost je preživel v Ljubljani, kjer je obiskoval Gimnazijo Bežigrad (1978–82). 1986 se je vpisal na AGRFT in 1990 diplomiral. 1996 se je igralsko izpopolnjeval na gledališkem inštitutu Leeja Strasberga v New Yorku in v Studiu za raziskavo umetnosti igre Tomija Janežiča. Po študiju dramske igre se je 1991 zaposlil v Slovenskem stalnem gledališču Trst (SSG Trst), 1992/93 je bil član ansambla SLG Celje, 1993–96 pa SNG Maribor; odtlej je samozaposlen v kulturi.

Kot igralcu so mu srečevanja z ustvarjalci in uprizoritvenimi načini odpirala razmislek o umetnosti igre in pristopih k sodobnemu gledališču ter pomembno sooblikovala njegovo igralsko in kasneje režisersko pot. Profesionalno igralsko pot je začel z vlogo enega izmed Pesnikov v predstavi Krst pod Triglavom (1986), predstavo Gledališča Sester Scipion Nasice v režiji Dragana Živadinova. Poleg igralskega dela v institucionalnem in neinstitucionalnem gledališču, pri filmu, radijski in televizijski produkciji je bil 1990–2010 član uličnega Gledališča Ane Monro, s katerim je razvijal improvizacijsko gledališče. V začetku devetdesetih let 20. stoletja je soustanovil Improligo in 1998 festival uličnega gledališča Ana Desetnica.

V prvi polovici devetdesetih let 20. stoletja je bila zanj kot igralca pomembna izkušnja delo s Tomažem Pandurjem, pri čemer je opozoril nase z vlogami v predstavah Ruska misija (1994), Babylon (1996) in kasneje Tesla Electric Company (2006). Po vrnitvi z nekajmesečnega študija v New Yorku je 1997 s Tomijem Janežičem ter nekaterimi igralskimi kolegicami in kolegi nadaljeval raziskavo metod Leeja Strasberga, Konstantina Stanislavskega, Mihaila Čehova. To delo je bilo nato opazno v njegovih izjemnih kreacijah v predstavah Utva in Tri sestre, ki jih je v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) režiral Janežič ob prelomu tisočletja. Od konca prvega desetletja novega tisočletja se pretežno posveča režiji, zaključil je tudi podiplomski študij filmske režije na AGRFT (2011–13) in tam 2015 opravil magisterij s kratkim igranim filmom Prihodi Odhodi (2013). Režira v institucionalnih gledališčih (mdr. Šentjakobsko gledališče, Mini teater Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko (MGL), Prešernovo gledališče Kranj, Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL)), obenem pa je 2005 ustanovil zavod Imaginarni, s katerim je koproduciral in režiral nekaj predstav. Nekatere med njimi so prejele nagrade na najpomembnejših domačih gledaliških festivalih, npr. uprizoritev Nemoči 2017 veliko nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev. Svojemu delu se posveča študiozno, natančno in poglobljeno. Zanima ga gledališče kot raziskava igre in preizkušanje različnih interpretativnih možnosti.

2021 je na 29. Dnevih komedije prejel nagrado žlahtni režiser (za predstavo Živela vulva).