Drnovšek, Marjan (1948–)

DRNOVŠEK, Marjan, zgodovinar, arhivist (r. 26. 11. 1948, Ljubljana). Oče Ivan Drnovšek, poštni uradnik, mati Herta Drnovšek, r. Schrimpf, poštna uradnica.

Otroštvo je preživel v domači Ljubljani. Po osnovni šoli Ledina je obiskoval Poljansko gimnazijo, kjer je maturiral v šolskem letu 1967/68. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je 1973 diplomiral iz zgodovine in sociologije. 1993 je na isti fakulteti doktoriral iz zgodovine z disertacijo Izseljevanje iz širše ljubljanske okolice 1890–1914. 1975 je opravil strokovni izpit iz arhivistike. Njegova delovna pot se je odvijala na dveh področjih, arhivističnem in znanstvenoraziskovalnem. 1973 se je zaposlil kot arhivist v Mestnem arhivu Ljubljana (danes Zgodovinski arhiv Ljubljana). V tej ustanovi je že v času univerzitetnega študija od 1972 delal kot arhivski strokovni sodelavec pripravnik. 1975 je postal vodja arhivske enote za območje mesta Ljubljana. Aktiven je bil v Arhivskem društvu Slovenije in mu 1976–79 predsedoval. 1988 se je zaposlil kot zgodovinar raziskovalec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo (danes Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije) pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), kjer je delal do upokojitve 2013. Študijsko se je izpopolnjeval v Parizu (1988, 1990, 1994) in na Dunaju (1993).

1986–89 je bil glavni urednik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino. Pri Založbi Nova revija je bil glavni urednik več knjižnih projektov, med njimi knjižne zbirke Korenine. 1990 je bil med soustanovitelji znanstvene revije Dve domovini, razprave o izseljenstvu – Two Homelands, migration studies, 1993–95 je bil njen glavni, 2001–07 pa odgovorni urednik.

Službovanje v arhivu v tesnem sodelovanju z vodilnimi slovenskimi arhivisti in zgodovinarji, kot so bili Sergij Vilfan, Vlado Valenčič in Jože Žontar, je pomembno vplivalo na njegovo rast na strokovnem in znanstvenoraziskovalnem področju. Prispeval je k razvoju hranjenja, strokovne obdelave in vrednotenja arhivskega gradiva. Objavljal je študije o problematiki arhivistike v slovenskih in jugoslovanskih strokovnih časopisih, pripravljal je razstave in predstavitve arhivskega gradiva, spremne kataloge, razprave iz zgodovine Ljubljane in okolice ter napisal študijo o arhivski zapuščini ljubljanskega župana Petra Grassellija. Kot predsednik Arhivskega društva je prispeval k ustanovitvi strokovne društvene revije Arhivi (1978), si prizadeval za povezovanje arhivskih ustanov in arhivistov, za javno predstavitev arhivske dediščine in za ovrednotenje posebnih zvrsti gradiva, kot so razglednice.

Posebno pomemben je njegov prispevek na področju proučevanja zgodovine migracij na Slovenskem in slovenskega izseljenstva po svetu. Je med raziskovalci in raziskovalkami, ki so v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja zagnali delo Inštituta za slovensko izseljenstvo v okviru ZRC SAZU in ga razvili v mednarodno prepoznavno znanstveno ustanovo, specializirano za multidisciplinarno preučevanje migracij in izseljenstva. Na inštitutu je deloval kot vodilni zgodovinar, s svojimi raziskavami je razkril razsežnosti migracijske problematike v slovenski zgodovini in jo z obrobja umestil na ustrezno mesto v okviru slovenske historiografije. Prispeval je k poznavanju zgodovine slovenskih migracij izven slovenskih meja in slovenske znanosti v mednarodnem kontekstu migracijskih študij. Njegovo znanstvenoraziskovalno delo se osredotoča na obdobje 19. in 20. stoletja ter obsega širok razpon tem in vprašanj. Odlikujejo ga raba raznolikih virov, ki je sad sistematičnih raziskovanj v arhivih, knjižnicah, dokumentarnih centrih in na terenu v Sloveniji ter v deželah priseljevanja, metodološka interdisciplinarnost ter temeljitost razprave in interpretacije. Za njegovo delo so značilne tudi različne ravni obravnave, od celovitih in preglednih prikazov do mikroštudij in detajlnih analiz, med katerimi izstopajo tiste, ki so posvečene izkušnjam konkretnih ljudi.

Med več kot 500 bibliografskimi enotami je sedem znanstvenih monografij, več kot 80 razprav in poglavij v domači in tuji znanstveni periodiki oziroma monografskih delih ter več kot 170 prispevkov v raznih enciklopedičnih in leksikografskih publikacijah. Monografiji Usodna privlačnost Amerike (1998) in Izseljevanje, »rakrana« slovenskega naroda (2010) predstavljata vrh njegove znanstvene produkcije. Prva obravnava čas najbolj množičnega izseljevanja s slovenskega etničnega prostora v desetletjih pred prvo svetovno vojno z vidika imaginarija in izkušenj izseljencev, druga odnos do izseljevanja kot problema razvoja in samega obstoja slovenskega naroda. Znanstveni, strokovni in tudi poljudni opus, namenjen šolski mladini in širši nestrokovni publiki, se dotika najrazličnejših vidikov zgodovine slovenskega izseljenstva.

1972 je za študijo o čikaški deklaraciji ameriških Slovencev za združitev južnih Slovanov v novo državo po prvi svetovni vojni prejel študentsko Prešernovo nagrado. 1986 je prejel Župančičevo nagrado, 2001 je za zasluge na znanstvenoraziskovalnem področju dobil zlati znak ZRC SAZU, 2018 pa mu je bil podeljen naslov zaslužnega raziskovalca ZRC SAZU.