Dolenc, Božidar (1950–2008)

DOLENC, Božidar, fotograf (r. 10. 4. 1950, Ljubljana; u. 16. 12. 2008, Ljubljana). Oče Stanislav Dolenc, obrtnik, mati Vida Dolenc, r. Kremžar.

Šolal se je na kemijskem odseku Tehniške šole za kemijsko, metalurško, rudarsko, lesno in papirno stroko v Ljubljani (1965–69). Prvo zaposlitev je našel kot tehnik v pripravi dela v tovarni Izolirka (1972–75). Nazadnje je bil kot kemijski tehnik zaposlen v tovarni Lek v Ljubljani (1975–82), nato se je posvetil fotografiji, od 1984 je imel status samostojnega umetnika fotografa. 1976 se je včlanil v Foto-kino klub Lek. 1979–89 je bil član Fotogrupe ŠOLT, od 1984 fotografske sekcije Društva oblikovalcev Slovenije. 1978, 1979, 1981 in 1984 se je udeležil mednarodnih fotografskih kolonij Koštabona, 1986–89 fotografskih delavnic in simpozijev v Novem mestu, 1990 foto delavnice Thierryja Girarda v Ljubljani. Po potovanjih v Maroko (1978) in Grčijo (1980, 1981) je fotografiral v glavnem le še v Ljubljani, na ulicah, bolšjem trgu in prizoriščih, na katerih so pripadniki alternativnega kulturnega gibanja, zbrani v raznih umetniških kolektivih, uprizarjali svoje gledališke predstave, performanse, sodobni ples. Fotografiral je dogajanje v disko klubih Študent, K4 in FV ter v gejevskem disku, koncerte rock in punk glasbe, koncerte Ljubljanskega jazz festivala, Druge godbe ter dogodke, ki sta jih v Ljubljani organizirala Center interesnih dejavnosti mladih in Zveza Glasbene mladine Slovenije. S fotoaparatom je beležil nastope sodobnega izraznega plesa in različne plesne prireditve (Dnevi plesa, Poletna plesna šola). Fotografije je objavljal v revijah Mladina in Glasbena mladina. 1990–2008 je v Mestni galeriji Ljubljana fotografiral otvoritve razstav in druge dogodke ter ta srečevanja z umetniki in kulturniki izkoristil za njihovo portretiranje. V okviru Fotogrupe ŠOLT je 1986–88 v Ljubljani organiziral in vodil projekcije diapozitivov vidnejših slovenskih fotografov. S Tanjo Rodošek sta bila glavna pobudnika revije Fotografija, 1997–98 je bil njen glavni urednik, nato pa vse do smrti član uredniškega odbora. Fotografiral je umetniška dela ter na ta način sodeloval pri slikovni opremi nekaterih katalogov in knjig; za komercialne podobe je uporabljal barvni diafilm.

Zanimal ga je človek kot posameznik, kot pripadnik subkulture v vseh njenih oblikah zoperstavljanja družbeni stvarnosti osemdesetih let 20. stoletja ali kot brezimno bitje v mestu, kjer je v naključnih, vzročno nepovezanih odnosih med ljudmi in tamkajšnjimi stvarmi razbral pomene dvoumja, zagonetnosti, iracionalnosti ipd., tudi ironije in trpkega humorja. Podobe z bolšjega trga ter posthumno odkriti posnetki lutk, lis na zidovih, grafitov, v zraku visečih oblačil in drugih znakov človekove odsotne prisotnosti kažejo bližino z nadrealizmom ter nakazujejo vmesni prostor med znanim in neznanim, ko znani predmeti postanejo nosilci nelagodja in tesnobe. Pri portretiranju mu je šlo za razkrivanje skritega bistva posameznikovih osebnostnih lastnosti; umetnike in kulturnike je upodobil v zanje značilni nezavedni gestikulaciji in mimiki. Vseživljenjski cikel avtoportretov, ki velja za najobsežnejšega v Sloveniji, razkriva veliko nujo po ustvarjanju asociativnih povezav z lastnim notranjim svetom; uporabljal je dvojno in/ali dolgo ekspozicijo, montažo dveh ali več negativov, zrcala, inscenacijo ipd. Vpliv sodobnih tokov v mediju je najbolj izrazit v ciklu 1 podoba + 1 podoba = 1 podoba, kjer je v medsebojnem učinkovanju dveh zaporednih posnetkov na leica filmu prepoznal neki smisel in pomen (vzornika sta mu bila ameriška fotografa Michael Ciavolino in Ray K. Metzker), ter v ciklu Ljubljanska subkulturna scena, v katerem je z ostro neposrednostjo razgaljal svet ustvarjalnih izbruhov in otrplosti pripadnikov alternativne kulture ter se približal izrazu svojih velikih vzornikov (Robert Frank, Garry Winogrand, William Klein, Lee Friedlander). Blizu sta mu bili ezoterika in mistika, naklonjen je bil subkulturi in novim oblikam družbenih gibanj. Tudi fotografije so nastajale tam, kjer se je srečeval s podobno občutljivimi in novim umetniškim smerem privrženimi posamezniki. Sredi sedemdesetih let 20. stoletja je našel stik s člani eksperimentalnega gledališkega kolektiva Vetrnica, katerih umetniško domovanje v dolini Dragonje v Istri je postalo njegov priljubljen kraj bivanja in ustvarjanja.

1980 je na 18. medklubski razstavi 15. oktobar v Požarevcu prejel prvo nagrado, 1981 na razstavi 3. izložba jugoslovenske fotografije i dijapozitiva Femina 1981 na Reki drugo nagrado, 1985 na XXV. republiški razstavi fotografij v Vuzenici bronasto plaketo Janeza Puharja, 1993 pa tretjo nagrado na natečaju revije M'zin v Ljubljani.