Dobnik, Sebastjan (1834–1913)

DOBNIK, Sebastjan (Sebastijan Dobnik, rojstno ime Sebastian Dobnig), izdelovalec orgel (r. 19. 1. 1834, Polžanska vas; u. 29. 9. 1913, Zagreb, Hrvaška). Mati Helena Dobnik.

O mladosti in orglarskem šolanju ni podatkov. Iz navedbe Ladislava Šabana, da naj bi 1869 ustanovil samostojno delavnico v Zagrebu, sklepamo, da je eden od doslej neevidentiranih pomočnikov celjske delavnice Aloisa Hörbigerja, ki se je 1855 preselila na Dunaj, več evidentiranih pomočnikov pa je v naslednjem desetletju ustanovilo samostojne delavnice. Šaban glede na zvočne podobe opusov in način njihove izdelave tudi sklepa, da se je Dobnik orglarstva učil na Dunaju. Marko Đurakić na primeru orgel v Mali Ravni iz 1878 predpostavlja možne povezave z orglarstvom Papa (Jožef Papa st., 1810–1892, in Jožef Papa ml., 1837–1907), ki je imelo 1835–66 sedež v Tržiču, kasneje pa v Varaždinu. Najstarejši zanesljiv podatek o samostojnem delovanju je sicer predelava orgel v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Savskem Nartu blizu Zagreba 1879. Popravila in predelave orgel v okolici Varaždina, Zagreba in Karlovca so sledile do njegovih poznih let. Nekaj orgel je povečal: Varaždinske Toplice (1885), Bistra (Poljanica, 1888), Šišinec (1890), Kalinovac (1903), Garešnica (1911), Koprivnica (1912), Eißlove orgle v Donji Kupčini pri Karlovcu in mnogo drugih.

Leta 1892 je na seznamu obrtnikov ogrskega dela Donavske monarhije naveden v rubriki orglarjev. Imenik meščanov Zagreba 1902 navaja Dobnika kot graditelja orgel – Orgelbauer. Z Dobnikovo delavnico povezujemo orglarja Petra Ovčarića iz Velikega Trgovišća in Dobnikovega sina Jurija (Juraj, 1872–1943), ki mu pripisujejo predelavo orgel v katedrali v Šibeniku ter orgle v Sinju in v kapeli Ranjenega Jezusa v Zagrebu; verjetno je sodeloval pri orglah očetovega poznega obdobja, zanesljivo v Bjelovarju. V Zagrebu se kot soustanovitelj Cecilijinega društva 1908 pojavlja orglar Iv. Dobnik; pri imenu gre za napako, saj je med rednimi člani še isto leto vpisan Juraj Dobnik.

Dobnikove orgle imajo sprva še klasicistično zasnovo z uravnoteženim razmerjem osem- in štiričeveljskih registrov ter prisotnostjo superoktave, kvinte in miksture tudi pri majhnih orglah ter v primerih s pnevmatsko igralno trakturo. Kasneje več kot polovico registrov zastopajo orkestrski zvoki v osemčeveljski legi. Omare imajo obsežna pročelja z zgoraj široko in polkrožno zaključenimi piščalnimi polji. Lizene med njimi imitirajo stebre različnih oblik in slogov. Prav tako so zelo različne omarne krone. Nadpiščalno okrasje, kjer obstaja, je minimalistično. Igralniki so samostoječi oziroma vgrajeni v korne ograje. Manualne tipke so dolge, torej klavirsko moderne, registri pri pnevmatskih izvedbah se prožijo s preklopnimi ploščicami, registrska pomagala z valjastimi gumbi pa so nameščena pod klaviaturo. Registrski manubriji mehanskih orgel so v obliki struženih izvlečnih potegov levo in desno od klaviature. Tipični obseg manuala je od C do f3. Pedalne tipke so okorne, z nalimki; obseg od C do d1. Izdeloval je orgle z različnimi vrstami trakture: mehanske s potegi, mehanske s stožci, mehanske obeh tipov s pnevmatsko registrsko trakturo in povsem pnevmatske. Pri predelavah gre pogosto za izdelavo samostoječega ali v korno ograjo vgrajenega igralnika. Vsa znana dela so evidentirana na Hrvaškem, za Slovenijo ni podatkov.