Demus, Otto (1902–1990)

DEMUS, Otto, umetnostni zgodovinar, konservator (r. 4. 11. 1902, Harland, St. Pölten, Avstrija; u. 17. 11. 1990, Dunaj, Avstrija). Oče Carl Demus, zdravnik, mati Pauline Demus, r. Kopriva. Sinova Klaus Demus, umetnostni zgodovinar, in Jörg Demus, pianist.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v St. Pöltnu v Spodnji Avstriji, 1921 pa je začel študirati umetnostno zgodovino na univerzi na Dunaju. Njegova učitelja sta bila mdr. Julius von Schlosser in Josef Strzygowski. Pri slednjem je bil z disertacijo Die Mosaike von San Marco in Venedig 1928 promoviran summa cum laude. V naslednjih letih je preučeval in fotografsko dokumentiral bizantinske spomenike v Grčiji ter o tem skupaj z Ernstom Dietzem izdal monografijo Byzantine Mosaics in Greece (1931). Med 1929 in 1936 je služboval kot deželni konservator zveznega urada za spomeniško varstvo (Bundesdenkmalamt) na Koroškem, kjer je sistematično preučeval umetnostne spomenike predvsem srednjeveškega obdobja. Svoje izsledke je objavil v knjižici Kunst in Kärnten (1934). Sočasno je preučeval mozaike v baziliki sv. Marka v Benetkah. Po šestih letih konservatorske dejavnosti na Koroškem se je habilitiral na dunajski univerzi, kjer je predaval do 1939, ko je pred nacističnim pregonom emigriral v Anglijo. Zatočišče je dobil na Warburgovem inštitutu (The Warburg Institute) in sočasno predaval na umetnostnem inštitutu Courtauld (The Courtauld Institute of Art), oboje v Londonu. Po vrnitvi na Dunaj je 1946 postal direktor zveznega urada za spomeniško varstvo (Bundesdenkmalamt). 1963 je postal profesor na dunajski univerzi.

Objavil je dve temeljni monografiji o mozaikih v baziliki sv. Marka v Benetkah (Byzantine Mosaic Decoration: Aspects of Monumental Art in Byzantium, 1948; The Mosaics of San Marco in Venice, 1984) in obsežno monografijo o romanskem stenskem slikarstvu (Romanische Wandmalerei, 1968). Študijo o medsebojnem vplivanju bizantinske in zahodne umetnosti je izdal 1970 (Byzantine Art and the West), dolgoletno dokumentiranje in raziskovanje poznogotskega kiparstva in slikarstva na Koroškem pa je sklenil z monumentalno monografijo Die spätgotischen Altäre Kärntens (1991). V delu, ki je izšlo leto dni po njegovi smrti, je z doslednim upoštevanjem izsledkov slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, predvsem Emilijana Cevca o poznogotskem kiparstvu, pa tudi Franceta Steleta in Janeza Höflerja o slikarstvu te dobe, natančno preučil in sistematiziral umetniško zapuščino poznogotskega kiparstva in slikarstva na Koroškem. Pri tem je izpostavil zlasti produkcijo krilnih oltarjev iz okoli 1500 in zanje ključna umetnostna središča (Beljak, Šentvid ob Glini, Špital ob Dravi in Breže). Raziskoval in pisal je tudi o drugih umetnostnih temah, povezanih s slovenskim prostorom, npr. o Janezu Ljubljanskem. Od 1987 je bil dopisni član SAZU.

Bil je redni član avstrijske akademije znanosti in dopisni član vrste drugih evropskih znanstvenih ustanov oz. akademij in strokovnih združenj. Odlikovan je bil z avstrijskim častnim znakom in častnim križem za znanost in umetnost ter italijanskim redom za zasluge. Bil je prejemnik dveh častnih doktoratov (univerz v Münchnu in Padovi) ter častni član avstrijskega arheološkega inštituta in Zgodovinskega društva za Koroško.