Erdlen, Karel (1923–1999)

ERDLEN, Karel (Karli Erdlen), veterinar (r. 1. 6. 1923, Trbovlje; u. 12. 2. 1999, Slivniško Pohorje, pokopan v Poljčanah). Oče Ferdinand Erdlen, uradnik Trboveljske premogokopne družbe, mati Angela Erdlen, r. Podmenik.

Osnovno šolo je obiskoval v Trbovljah (1929–34). Vpisal se je na ljubljansko III. Državno gimnazijo in do aprila 1941 končal sedem razredov gimnazije. Po nemški okupaciji dela Slovenije je za nadaljevanje šolanja 1941 v Celju opravil izpit na Staatliche Oberschulle für Jungen in Cilli, istega leta pa nadaljeval šolanje na gimnaziji v Senovem pri Brestanici, ki je spadala pod Višjo šolo za fante v Brežicah (Oberschule für Jungen in Rann). Maturo je opravil 1942, preživel poletje doma v Trbovljah, bil septembra 1942 prisilno mobiliziran in poslan na trimesečno usposabljanje v Salzburg. Decembra se je z enoto nahajal v Gdansku, od koder so jih prepeljali na Finsko. Maja 1943 je bil z enoto prestavljen na Norveško. Septembra 1943 je zbolel in bil poslan v bolnico v Gradcu. Po končanem zdravljenju je v decembru 1944 odpotoval v Grčijo, kamor so premestili njegovo enoto.

Umik njegove enote pred prihajajočo Rdečo armado se je pričel v začetku oktobra 1944 ter je potekal preko Bolgarije, Jugoslavije in Madžarske. V kraju Drávaszabolcs blizu meje z Jugoslavijo je enoto konec februarja 1945 obkolila Rdeča armada, zajete nemške vojake so odpeljali v ujetništvo v okolico kraja Mohacz na Madžarskem. Tam je bil od februarja do avgusta 1945. Po predaji jugoslovanskih državljanov matični državi so jugoslovanski stražarji naključno izbrano polovico vojnih ujetnikov postrelili, drugo polovico pa zaprli v taborišče pri Subotici. Septembra 1945 se je vrnil domov. Telesne posledice ujetništva je čutil še dolgo. Očeta so konec julija 1945 odpeljali in ga najverjetneje izvensodno usmrtili nekje v okolici Trbovelj. Materi so nove oblasti odvzele stanovanje v Trbovljah in 1946 nacionalizirale še manjše posestvo v Zgornjem Gaberniku pri Podplatu. Z materjo sta ostala brez stanovanja in prihodkov, oblasti pa so jima dovolile prebivati na nacionaliziranem posestvu.

1946 je opravil nostrifikacijo mature na gimnaziji v Celju. Od julija 1946 dalje je delal na mladinski delovni akciji Brčko–Banovići v sklopu celjske delovne brigade Fakin. Za delo je prejel značko Udarnik. Jeseni 1946 se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Zagrebu, a se je po pol leta prepisal na zagrebško Veterinarsko fakulteto in za kratek čas dobil štipendijo. Med počitnicami si je denar za študij služil z delom na kmetiji in s pomočjo terenskemu veterinarju iz Rogaške Slatine.

Diplomiral je 1953 in kot veterinar pripravnik pričel opravljati staž v Veterinarski bolnici Celje. Aprila istega leta je odšel na služenje vojaškega roka, najprej v veterinarsko oficirsko šolo v Ljubljani, nato pa v času Tržaške krize v Ajdovščino, kjer je zdravil živino kmetom v okolici. Staž v Veterinarski bolnici v Celju je nadaljeval aprila 1954, februarja 1955 je bil nastavljen na delovno mesto veterinarja v okraju Poljčane. Po ukinitvi okraja marca 1958 je delo nadaljeval v okviru Veterinarske postaje v Slovenski Bistrici, kjer je delal kot terenski veterinar in od 1961 kot njen direktor. Pri tem je z drugimi veterinarji pomembno sodeloval pri izkoreninjanju antraksa, bruceloze, tuberkuloze in drugih živinskih kužnih bolezni na področju Slovenske Bistrice. Pri raztelesbi poginulega vola 1959 se je okužil z antraksom, bolezen prebolel, a mu je pri gibanju zapestja desne roke pustila trajne posledice. Pomemben je tudi njegov prispevek k uvajanju umetnega osemenjevanja. Ob vodenju Veterinarske postaje je opravljal terensko delo na področju celotne občine Slovenska Bistrica do 1978, ko je prevzel delo veterinarskega inšpektorja v podjetju Mesnina. Upokojil se je decembra 1990.

Junija 1991 je opravil izpit za sodnega tolmača za nemški, srbski in hrvaški jezik. V prostem času se je ukvarjal s pisanjem pesmi, slikanjem, rezbarjenjem in igranjem klavirja ali harmonike. S svojimi talenti je sodeloval pri kulturno-umetniškem delu v Poljčanah. 1993 je izdal zbirko pesmi, ki govorijo o veterinarskem delu, živalih in stiskah kmečkih ljudi, kadar zboli živina.