Cencič, Majda (1958–)

CENCIČ, Majda (rojstno ime Majda Šinigoj), pedagoginja, didaktičarka (r. 28. 3. 1958, Jesenice). Oče Rado Šinigoj, gradbeni tehnik, mati Severina (Helena) Šinigoj, r. Bizjak, uslužbenka. Mož Lucijan Cencič, živilski tehnolog, strokovni publicist, sin Tine Cencič, strojnik, inovator, tašča Mira Cencič, pedagoginja, publicistka.

Osnovno šolo je končala 1973 v Šempetru pri Gorici in 1977 maturirala na Gimnaziji Nova Gorica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani (FF) je študirala pedagogiko in sociologijo, kjer je 1982 diplomirala, 1983 pa je na Pedagoški akademiji v Ljubljani (PA) diplomirala iz slovenskega jezika in knjižničarstva. 1983–87 je bila zaposlena na Srednji družboslovno-ekonomski šoli v Novi Gorici in v Knjižnici Prežihov Voranc v Ljubljani. 1987 se je zaposlila kot asistentka za področje pedagoške metodologije z osnovami pedagoške statistike na PA. Magistrirala je 1989 na FF in na tej fakulteti 1996 doktorirala z disertacijo Vrednotenje spisja v osnovni šoli: vpliv učinkov celostnega in razčlenjevalnega ocenjevanja ter nekaterih oblik spodbujanja pisanja v osnovni šoli na napredek učencev pri pisanju. V naziv docentke za pedagoško metodologijo z osnovami pedagoške statistike in didaktiko je bila prvič izvoljena 1997. Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (PEF UL) je bila zaposlena do 2005, ko se je redno zaposlila na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem (UP PEF). 2007 je bila na UP PEF izvoljena v naziv izredne profesorice za pedagoško metodologijo in didaktiko ter 2012 v naziv redne profesorice za didaktiko. 2008-10 je bila predstojnica Oddelka za edukacijske vede (EV) na UP PEF. Na UP PEF je bila tudi članica disciplinske komisije in komisije za znanstvenoraziskovalno delo, univerzitetne Komisije za izvolitev v nazive Senata UP, koordinatorica izrednega doktorskega študijskega programa tretje stopnje EV ter od 2005 članica Senata UP PEF. Sodelovala je s Slovenskim društvom za visokošolsko didaktiko, Slovenskim društvom pedagogov, ISTE (International society for teacher education) in z mednarodno organizacijo AMSE-AMCE-WAER (World Association for Educational Research). Bila je članica uredniškega odbora revij Sodobna pedagogika (1999–2015), JISTE: journal of the International society for teacher education (2006–08) in Razredni pouk (2008–12), od 2010 je članica uredniškega odbora slovaške revije Pedagogika in od 2016 revije Vodenje v vzgoji in izobraževanju.

Akademsko poklicno pot je vidneje pričela z raziskovanjem profesionalnega razvoja učiteljev, ki ga je takrat z vidika konceptualnih izhodišč pedagoške metodologije na novo opredelila. Razumela je, da je razvojna pot učiteljev njihovo raziskovanje lastne poklicne poti, učitelja pa kot raziskovalca na tej poti (npr. Učitelj – raziskovalec: priročnik za vaje in seminarje iz pedagoške metodologije). Idejo je razvijala vse do danes, njeni prispevki in monografije na to temo pa so še vedno aktualni, četudi je bilo več od teh objavljenih v devetdesetih letih 20. stoletja. Od konca 20. stoletja do 2005 je objavila več visokošolskih učbenikov, znanstvenih in strokovnih prispevkov o pedagoškem raziskovanju s poudarkom na proučevanju kvalitativne metodologije, zlasti akcijskega raziskovanja. Z objavami tega tematskega sklopa je predvsem na pedagoških fakultetah domačih univerz pripomogla k redefiniranju vloge in pomena pedagoške metodologije, ki je po tistem postala ena krovnih pedagoških znanosti tudi znotraj študijskih smeri za bodoče učitelje in vzgojitelje (npr. Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju). Na prelomu 1999–2001 se je v povezavi s profesionalnim razvojem učiteljev raziskovalno usmerila v proučevanje kakovosti in evalvacije v vzgoji in izobraževanju (npr. Nekatere teme o kakovosti in evalvaciji na pedagoškem področju). Dragocen je njen prispevek stroki z objavami o temah, kot so samoocenjevanje, povratna informacija pri pouku, ocenjevanje in preverjanje znanja, opisno ocenjevanje in ocenjevanje spisov, zunanje in notranje preverjanje ter refleksija (npr. Metode in oblike opisnega vrednotenja in ocenjevanja). Prispevki še vedno veljajo za pomembno študijsko izhodišče. Nadalje je vzporedno tej temi raziskovala šolski menedžment, problematiko upravljanja šol s strani ravnateljev in vodenje vzgojno-izobraževalnega procesa s strani učiteljev. S pričetkom delovanja na UP PEF se je posvetila raziskovanju tem predvsem z didaktičnega področja, pri čemer izstopajo teme o strategijah pouka, ustvarjalnosti in od 2011 šolski učni prostor. V pedagoški stroki je sicer najbolj poznana po objavah iz pedagoške metodologije, njene objave iz učnega prostora kot interdisciplinarne tematike pa zato predstavljajo njen drugi večji prispevek k pedagogiki kot znanosti.

Za svoje delo je prejela nekaj nagrad in priznanj: 2011 zlato plaketo UP, 2015 nagrado Republike Slovenije na področju šolstva za izjemne dosežke na področju visokega šolstva in 2018 zlato plaketo UP PEF.