Herman II. Celjski (okoli 1361–1435)

Herman II. Celjski (Hermann II. von Cilli), grof; vojskovodja (r. ok. 1361, domnevno Celje; u. 13. 10. 1435, Bratislava, Slovaška, pokopan v samostanu Pleterje). Oče Herman I. Celjski, grof, mati Katarina, hči bosanskega bana Štefana II. Kotromanića. Hči Barbara Celjska, ogrska, češka in nemška kraljica, cesarica, sinova Friderik II. Celjski, grof, državni knez, in Herman Celjski, freisinški škof, vnuk Ulrik II. Celjski, grof, državni knez, zet Sigismund Luksemburški, ogrski, češki in nemški kralj, cesar, sestrični Marija Anžujska, ogrska kraljica, žena kralja Sigismunda Luksemburškega, in Jadviga Anžujska, poljska kraljica, žena kralja Vladislava II. Jagiela, bratrančeva hči Ana Celjska, poljska kraljica, žena kralja Vladislava II. Jagiela po smrti Jadvige Anžujske, zeta Henrik IV. Goriški, grof, in Nikolaj Garai, ogrski palatin, vnukinji Katarina Garai, grofica, druga žena grofa Henrika IV. Goriškega, in Margareta Celjska, vojvodinja Tešinsko-Glogavska.

Herman je bil drugi od dveh sinov. Materina sestra Elizabeta je bila ogrska kraljica, poročena s kraljem Ludvikom I. Anžujskim. Herman II. je bil tako bratranec Ludvikovih hčera, poljske kraljice Jadvige (u. 1399) in ogrske kraljice Marije (u. 1395), prve žene Sigismunda Luksemburškega. 1377 se je poročil z grofico Ano Schaunberško (u. ok. 1396); ok. 1378/79 se jima je rodil sin Friderik II., prvi od šestih otrok (Friderik II., Elizabeta, Ana, Herman III., Ludvik, Barbara); imel je tudi nezakonskega sina Hermana.

Herman je prvič vstopil v javno življenje 1377, ko se je skupaj z očetom in bratrancem Viljemom udeležil križarskega pohoda avstrijskega vojvode Albrehta III. v Prusijo. Po očetovi smrti 1385 sta družinsko politiko vodila skupaj z Viljemom (od 1380 je bil poročen z Ano, hčerjo poljskega kralja Kazimirja Velikega; doto zanjo v višini 20.000 goldinarjev je izplačal ogrski kralj Ludvik). Po Viljemovi zgodnji smrti 1392 je Herman samostojno prevzel družinsko vodstvo in v več kot štirih desetletjih pripeljal celjsko dinastično politiko do zenita. Prvi pomemben korak je bila 1388 ženitna pogodba s hrvaškimi grofi Krško-Modruškimi (kasnejšimi Frankopani). Sin Friderik naj bi se poročil z Elizabeto, hčerjo grofa Štefana in Katarine Carrara (iz Padove); za doto v višini 20.000 goldinarjev ji je bilo namenjenega pol otoka Krka, pristanišče Bakar ter gradova Trsat in Bribir, kar je Celjskim omogočilo prodor do Jadrana (do poroke je prišlo med 1396 in 1406, ko se je rodil Hermanov vnuk Ulrik II.). Do 1393, ko se je ponovno poročila (z vojvodo Ulrikom von Teckom), je na dvoru v Celju živela tudi Viljemova vdova Ana (u. 1425). Herman je poleg svojih otrok vzgajal še njuno hčer Ano, ki jo je 1402 poročil s poljskim kraljem Vladislavom II. Jagielom. Pod njegovim skrbništvom je v Celju odraščalo še nekaj mladoletnih sorodnikov iz plemiške elite, kar mu je omogočalo političen vpliv (Johan Schaunberški, Guta von Stadeck).

Herman je bil dolgo zvest in vpliven zaupnik Habsburžanov; 1390–1401 je opravljal funkcijo kranjskega deželnega glavarja. 1388–89 njegov ugled izpričuje večkratno sodelovanje pri razsojanju plemiških sporov; bil je tudi član avstrijske komisije, ki je 1389 s predstavniki ogrskega kralja Sigismunda v Sopronu reševala obmejne spore. 1395 je bil med vodilnimi pričami, ki so v Hollenburgu potrdile habsburško družinsko pogodbo glede nasledstva. Tudi v vojaškem pogledu je bila njegova vojska zgodaj upoštevanja vredna. Ko je Francesco Carrara iz Padove 1389 iskal zaveznike proti Benečanom, mu je bila ponujena pomoč 1.000 konjenikov Hermana Celjskega. Vzporedno je uspešno nadaljeval grajsko politiko svojih prednikov in uspel pridobiti še nekaj pomembnih gospostev (Cmurek 1386, Dravograd 1387, Kunšperk 1395). Prelomni trenutek je pomenila njegova udeležba na križarskem pohodu proti Turkom 1396, kjer je vodil štajerski kontingent. V bitki pri Nikopolju 25. septembra je z nürnberškim gradiščanom Johanom Hohenzollernom rešil kralja Sigismunda in ga več mesecev spremljal ob povratku na Ogrsko (obisk bizantinskega dvora Manuela II. v Carigradu in Rodosa). To je bil začetek tesne in trajne osebne vezi s Sigismundom, ki je Celjskim odprla vrata na Ogrsko. Herman je 1401 skupaj s palatinom Nikolajem Garajem tudi odločilno pripomogel k izpustitvi kralja iz ujetništva upornih ogrskih baronov, kar je botrovalo trdni medsebojni zvezi obeh velikašev (Garai se je pred 1405 poročil s Hermanovo hčerjo Ano). Za zasluge, zvestobo in posojeni denar je Herman 1397, 1399 in 1405 od Sigismunda dobil grofijo Zagorje, mesto Varaždin in Medžimurje s Čakovcem (skupaj trinajst gradov), 1406 pa je bil postavljen še za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana oz. kraljevega namestnika (funkcijo je opravljal 1406–08; 1423–35 še kot slavonski ban). Herman je kralju nudil tudi izjemno velika denarna posojila (48.000 goldinarjev 1405; do 1415 je skupni kraljevi dolg znašal 100.000 goldinarjev), kar je še povečalo njegov vpliv. V kratkem se je povzpel v vrh ogrskih baronov, kar je novembra 1405 kronala poroka hčere Barbare s Sigismundom. Ob kraljevi ustanovitvi viteškega Zmajevega reda 1408 je bil Herman v ustanovni listini med dvaindvajsetimi člani naveden na drugem mestu, takoj za srbskim despotom Štefanom Lazarevićem in pred zetom Garajem.

Herman je Sigismunda spremljal na vojnih pohodil (npr. v Bosno 1405, v Furlanijo 1412–13) in postal eden njegovih vodilnih diplomatov. V začetku 1402 je od Sigismunda in njegovega brata Vaclava, odstavljenega nemškega kralja, dobil mandat za pogajanja z grofom Ortenburškim in Goriškimi za njun prehod na cesarsko kronanje v Rim. V sledečih zapletenih razmerah je imel poleti 1402 Vaclava celo v ujetništvu na avstrijskem gradu Schaunberg, kjer sta s Sigismundom 27. julija sklenila tudi zavezniško pogodbo z bavarskima vojvodama Viljemom in Ernestom. 1404 je vodil Sigismundovo poslanstvo na francoski in burgundski dvor; 1405 je bil pooblaščen za pogajanja s poljskim kraljem Vladislavom II. in 1409 s Tristanom de Savorgnanom v Furlaniji. Ko je 1410–12 prišlo do napetosti med Sigismundom in zmagovitim poljskim kraljem, ki je 1410 pri Grünwaldu (Tannenbergu) porazil nemški viteški red, je bil Herman intenzivno angažiran v diplomaciji. 1410 je bil na poljskem dvoru, marca 1411 v Spišski Novi Vesi ob pogajanjih med poljsko in ogrsko delegacijo, 1412 ponovno na Poljskem in nato ob srečanju med vladarjema v Lubovni 15. marca 1412 eden od glavnih porokov ogrsko-poljskega miru. V Sigismundovi vojni z Beneško republiko je novembra 1412 v Postojni v kraljevem imenu vodil pogajanja z beneškimi poslanci in bil 17. aprila 1413 ob vladarju pri sklenitvi premirja v Castelletu. Poleti 1415 je v Beljaku posredoval pri pogajanjih med oglejskim patriarhom in goriškimi grofi.

Hermanov evropski ugled dobro ilustrira dejavnost na cerkvenem koncilu v Konstanci, ki se ga je – po kroniki Ulrika von Richentala – udeležil s 300 konjeniki (enakovredno bavarskemu vojvodi). Spremljal ga je sin Friderik II., med prisotnimi bavarskimi škofi pa je bil tudi njegov nezakonski sin Herman, freisinški škof. Konec novembra 1414 se je v Konstanci osebno srečal s papežem Janezom XXIII. in nato do Sigismundovega prihoda (24. decembra) mesec dni zastopal vladarja. Na predvečer božiča je bil na čelu spremstva, ki je Sigismunda in Barbaro prepeljalo preko Bodenskega jezera in v slavnostni povorki v mesto, ob božični maši, ki jo je vodil sam papež, pa je držal cesarsko jabolko kot enega vladarskih simbolov (brandenburški mejni grof Friderik je držal žezlo, saški vojvoda Rudolf cesarski meč). Vidno vlogo v Konstanci je imel tudi v dogajanju naslednjih nekaj mesecev. Spomladi 1416 ga je Sigismund vabil v Pariz na mirovna pogajanja med Francijo in Anglijo, vendar njegova prisotnost za sedaj ni dokazana. Ob napetostih med Sigismundom in Friderikom IV. Habsburškim jeseni 1417 je bil s kraljevim vojskovodjo Pippom Spanom v pripravljenosti, da z vojsko vpade na Tirolsko (domnevno celo s 25.000 možmi). V začetku 1419 je bil v Sigismundovem spremstvu v Passauu na Bavarskem, ko se je kralj po večletni odsotnosti vračal na Ogrsko. Junija 1419 je bil izbran v skupino devetih vojvod/grofov, ki naj bi razsojali spor med brandenburškim mejnim grofom Friderikom in bavarskim vojvodo Ludvikom, naslednji mesec je bil ponovno del Sigismundovega poslanstva na dvoru v Krakovu. V začetku 1420 je bil s Sigismundom na državnem zboru v Vroclavu v Šleziji, poleti pa se je udeležil prve križarske vojne proti husitom na Češkem in kraljevega obleganja Prage.

Zlasti v odnosih s poljskim dvorom je bilo Hermanovo posredništvo nepogrešljivo. V pismu passavskemu škofu marca 1412 je sam omenjal velik trud, ki ga je vložil v posredovanje med Sigismundom in poljskim kraljem, da je v Lubovni prišlo do sklenitve miru. Poljska kraljica Ana – nečakinja – ga je v pismu 1410 naslavljala »najdražji stric in oče«, kralj Vladislav pa ga je v osebni korespondenci junija 1420 imenoval »presvetli knez« in »naš najdražji prijatelj« (magnificus et illuster princeps dominus Hermanus Cilie Sagarieque comes amicus noster carissimus). Konec marca 1423, ob obnovitvi ogrsko-poljskega miru v Kežmaroku vpričo obeh vladarjev, je bil Herman v listini med posvetnimi pričami naveden na drugem mestu (za srbskim despotom Štefanom Lazarevićem) in jo je tudi sopečatil. Imel je velik ugled tudi med knezi v cesarstvu. Julija 1422 je bil – skupaj z Nikolajem Garajem – poslan v Nürnberg na pogajanja z volilnimi knezi, za državni zbor jeseni 1424 pa so knezi sami predlagali kralju, naj v Regensburg ali Nürnberg kot svoje zastopnike pošlje Hermana, Nikolaja Garaja in avstrijskega vojvodo Albrehta V. Februarja 1424 je Sigismund Hermana in Garaja pooblastil, da v Budimu razsodita spor med danskim kraljem Erikom in grofi Holsteina glede dolgotrajnega spora okrog Schleswiga. Kralj Erik je bil na svoji poti v Jeruzalem kmalu zatem sam gost v Budimu, kjer se je nedvomno tudi osebno srečal s Hermanom.

Herman je bil izjemno dejaven tudi v domačih deželah. Med 1400 in 1405 je poročil vse otroke razen Ludvika (posinovil ga je grof Friderik Ortenburški) in spletel trdno mrežo zaveznikov tako na eni kot na drugi strani državne meje. Zlasti pomembna je bila vez z goriškimi grofi (1400 poročna pogodba hčerke Elizabete s Henrikom IV. Goriškim, poroka pred 1405), ki je kasneje pomenila protiutež habsburškemu vplivu. Za svojega varovanca Johana Schaunberškega je do 1412 upravljal tudi grofijo Schaunberg v Zgornji Avstriji (njegov drugi sin Herman III. je bil od 1401 poročen z Johanovo materjo Elizabeto Abensberško, vdovo Ulrika Schaunberškega). Imel je še nezakonskega sina Hermana, ki je bil legitimiran in namenjen za cerkveno kariero; študiral je v Bologni ter na intervencijo kralja Sigismunda in z blagoslovom papeža Janeza XXIII. 1412 postal škof v Freisingu in 1420 v Trentu (umrl je decembra 1421 v Celju, pokopan je v cerkvi sv. Danijela, kjer je ohranjen nagrobnik).

Hermanov ugled v habsburškem krogu izpričuje večkratna vloga razsodnika v sporih, 1407 tudi med avstrijskima vojvodama Ernestom in Leopoldom IV., kjer je bila ena od perečih zadev skrbništvo nad mladoletnim vojvodo Albrehtom V. (1422 poročen z Elizabeto, hčerko Barbare in Sigismunda, Hermanovo vnukinjo). Vendar so se odnosi z deželnimi knezi ohlajali, v času beneške vojne je Herman spomladi 1413 s Sigismundom sklenil celo vojaško zvezo proti vojvodama Ernestu in Frideriku.

Herman je vztrajno in potrpežljivo gradil temelje za dvig celjske dinastije med državne kneze. Že 1415 je v Konstanci od Sigismunda prejel krvno sodstvo za grofijo Celje. Ko je 1418 umrl zadnji ortenburški grof Friderik, je po določilih dedne pogodbe iz 1377 prevzel ortenburške posesti; februarja 1420 jih je v Vroclavu od Sigismunda tudi formalno prejel kot državni fevd (grofija Ortenburg-Sternberg). To je prineslo štiriintrideset gradov z gospostvi in več urbanih središč (Spittal, Radovljica, Lož, Ribnica, Kočevje, Novo mesto, Kostanjevica, Višnja Gora) ter tako izjemno povečalo celjsko ekonomsko in teritorialno bazo. V tistem trenutku je bila moč Celjskih na višku; skupaj so posedovali 125 gradov z gospostvi, mdr. skoraj polovico Kranjske. Vendar je moral Herman del moči žrtvovati za pomembnejši cilj. Decembra 1423 se je na pogajanjih z vojvodo Ernestom v Radgoni zavezal, da bo vrnil štirinajst gospostev, ki jih je imel v zastavi od njegovih prednikov, Habsburžan pa se je odpovedal fevdni nadoblasti nad Celjskimi, kar je bilo pogoj za dvig med kneze. Herman je do 1430 vrnil Kranj, Kamnik, Novo mesto, Kostanjevico, Višnjo Goro, Vipavo, Postojno, Landskron, Radgono, Wildon idr. Na drugi strani so bile tudi nove pridobitve. Januarja 1425 je vodil kratkotrajno fajdo z bamberškim škofom in velikopotezno oblegal Beljak (v neposredni bližini je imel grad Landskron). V pogajanjih je uspel pridobiti pomembno prometno točko Muto v Dravski dolini z mitnico, kar je dodatno zaokrožilo celjski teritorij. Velik dinastični uspeh je bila spomladi 1424 poroka ovdovelega sina Hermana III. z Beatriko, hčerjo vojvode Ernesta Bavarskega iz veje Bayern-München, kar je Celjskim utrdilo ugled v cesarstvu (njena teta Zofija, vdova kralja Vaclava, bivša češka kraljica, je živela na Sigismundovem dvoru). Najbolj zveneč uspeh pa je bila nedvomno septembra 1427 določitev Hermana in njegovih moških potomcev za dediče bosanskega kraljestva, če bi kralj Tvrtko II. Kotromanić umrl brez naslednikov. Temelj je bilo celjsko sorodstvo z bosansko kraljevsko hišo. Vendar pa se ideja ni uresničila; Tvrtka je po smrti 1443 nasledil drug član dinastije – Štefan Tomaš (kljub temu se Celjski niso odpovedali pretenzijam; Friderik in Ulrik sta dala 1450 izgotoviti overovljen prepis Tvrtkove listine).

Vse velike Hermanove načrte je začasno prekrižala družinska tragedija. Po poročilu Celjske kronike je 1422 v Krapini umrla Elizabeta Frankopanska, žena Friderika Celjskega, ki naj bi jo domnevno umoril sam in se zatem poročil s slavonsko plemkinjo Veroniko iz Desnic (Desniche, danes Dišnik pri Garešnici na Hrvaškem). Škandal je razburil tako Hermana kot kralja Sigismunda, ki je 1424 Friderika pozval na zagovor v Budim. Poziv na dvoboj s strani Ivana Frankopana je kralj zavrnil in sodbo prepustil na dvoru prisotnemu danskemu kralju Eriku (kronist Windecke o končni razsodbi žal ne poroča). Friderik je poleti 1425 v Benetkah neuspešno prosil za azil zase in Veroniko. Kmalu zatem je prišel v očetovo ujetništvo – po Celjski kroniki ga je Hermanu predal sam Sigismund – in je bil interniran na zgornjem celjskem gradu. Ujeli so tudi Veroniko in jo – po neuspeli obtožbi čarovništva – po krajšem priporu na gradu Ojstrica 28. oktobra (verjetno 1425) na Hermanov ukaz umorili. Friderik je bil že maja 1426 na svobodi (v Radovljici) in je jeseni skupaj z oglejskim patriarhom celo vodil ogrske čete v Furlanijo. K očetovi popustljivosti je nedvomno prispevalo dejstvo, da je po smrti Ludvika (1417) poleti 1426 po padcu s konja izgubil še sina Hermana III. Listino za samostan Pleterje januarja 1429 sta že pečatila skupaj s Friderikom, ki je dobil nazaj tudi del posesti. Vendar Friderikovega občutnejšega vpliva na visoko politiko nadalje do njegove smrti 1454 ne zasledimo. Herman je upe že polagal v vnuka Ulrika II., ki je v mladih letih najverjetneje živel na njegovem dvoru in se spomladi 1425 skupaj z njim prvič pojavil v javnosti. Kljub temu se zdi, da so do Hermanove smrti 1435 vsi trije delovali složno (darovnico za samostan Pleterje junija 1433 so izstavili in pečatili skupaj).

Sredi dvajsetih let 15. stoletja je Hermanova diplomatska in vojaška vloga stopila v ozadje; bolj aktiven je postal na domačih teritorijih. Svoje dejavnosti je enakovredno delil med avstrijske dežele in ogrsko kraljestvo (bival je zlasti v Celju, Krapini in Čakovcu). Ohranjal je tudi vlogo pomembnega političnega dejavnika med Ogrsko in severno Italijo, kjer se je razmerje sil po beneški zasedbi Furlanije in ukinitvi posvetne oblasti oglejskega patriarha (1420) temeljito spremenilo. Herman je bil upoštevan sosed, neredko nasprotnik beneške republike (spopadi in medsebojna pogajanja 1426, 1427, 1430, 1431). Napetosti je sprožalo dejstvo, da je nudil azil patriarhu Ludviku von Tecku, svojemu sorodniku, ki se je pogosto zadrževal v Celju ter si z več vojaškimi intervencijami ob celjski in ogrski pomoči skušal povrniti Furlanijo. Herman je bil v ta namen – skupaj s kraljem Sigismundom – tudi v politično-vojaški zvezi z milanskim vojvodo Filipom Marijo Viscontijem; jeseni 1427 mu je v Lombardijo celo poslal vojaško pomoč.

Odnosi Hermana s Sigismundom so bili v tistem času odlični. O tem pričajo tudi določila poročne pogodbe avstrijskega vojvode Albrehta V. s kraljevo hčerko Elizabeto, sklenjene v Bratislavi septembra 1421, ko sta bila za vzgojo njunega potomca kot dediča ogrskega prestola, v primeru Albrehtove oz. Sigismundove smrti, za skrbnika določena kraljica Barbara in praded Herman. Sigismund kot nemški kralj je Hermanu občasno delegiral tudi svoje vladarske pristojnosti – 1415 ga je pooblastil za zaščito posesti bamberške škofije na Koroškem in Štajerskem, ko je 1425 vzel pod svoje okrilje oglejsko cerkev, pa je bil Herman v kraljevem imenu postavljen za »protektorja«. 1423 je ponovno prevzel tudi funkcijo slavonskega bana, ki jo je do razdora s sinom Friderikom (1425) opravljal z njim in nato samostojno do smrti 1435. Vsako leto je predsedoval saborom in razsojal na banskem sodišču (najpogosteje v Križevcih ali Zagrebu). 1430–32 je bil za čas kraljeve odsotnosti z Barbaro, zetom Nikolajem Garajem in škofom Pecsa postavljen tudi za upravitelja ogrskega kraljestva. Sigismund mu je 1430 skušal podeliti še položaj bana Hrvaške in Dalmacije z mestoma Bihać in Skradin ter osmimi gradovi, vendar to zaradi odpora dotedanjega bana Nikolaja Frankopana ni uspelo. Herman je bil tedaj na višku moči in ugleda. Sigismund je že 1. maja 1430 želel Celjske povzdigniti v državne kneze in njihova ozemlja v kneževino (ohranjena neizstavljena listina). Zakaj do tega ni prišlo, ni jasno, je pa kralj Celjskim 1431 podelil rudniški regal – pravico do kopanja in predelave rud (zlata, srebra, svinca, bakra, cinka in železa), kar je bil pomemben ekonomski privilegij načrtovane celjske kneževine.

Herman je v zadnjih letih življenja začel izgubljati kraljevo naklonjenost. 1432 ga je po peticiji slavonskih plemičev sam Sigismund ostro opomnil zaradi pretiranega obremenjevanja prebivalstva z davščinami (Herman je zato celo prosil za odpustek v Rimu). Vladar je začel favorizirati Matka Talovca, ki je bil 1433 že na položaju gubernatorja zagrebške škofije in je po Hermanovi smrti 1435 postal novi slavonski ban (Sigismund je 1436–37 celo razveljavil nekatere Hermanove razsodbe in posameznikom vrnil zaplenjene posesti). Kljub poslabšanju odnosov se je Hermanu tik pred smrtjo izpolnil življenjski cilj. Sigismund ga je poleti 1435 pozval v Bratislavo, kjer mu je bila svečano izročena listina o povzdigu Celjskih in njihovih dedičev v poknežene grofe ter grofije Celje v kneževino (z datumom 27. september 1435). Dobra dva tedna kasneje, 13. oktobra 1435, je Herman v Bratislavi umrl. Pokopan je bil v kartuziji Pleterje pod Gorjanci.

Herman je bil izjemno ambiciozen, dosleden in brezkompromisen v zasledovanju družinskih dinastičnih ciljev, morda že z zgodnjerenesančnimi potezami (npr. ravnanje v aferi Friderika in Veronike; spopadi s cerkvenimi institucijami – škofijama v Bambergu in Krki, samostanom Šentpavel; ok. 1400 izgon Judov s celjskih teritorijev). Po drugi strani je bil velik dobrotnik cerkvenih ustanov in še vedno trdno usidran v srednjeveški mentaliteti. Zgovoren je tudi njegov oster dekret iz 1432 proti čarovnicam v zagrebški županiji, ki bi jih bilo treba »iztrebiti kot plevel«. Ustanovil je dva samostana – pavlinsko Lepoglavo v hrvaškem Zagorju (ok. 1400, posvetitev cerkve 1415) in kartuzijo Pleterje (začetek gradnje 1403, ustanovna listina 1407). Novozgrajeno cerkev kartuzije je oktobra 1420 posvetil njegov nezakonski sin Herman, freisinški škof. Grof Herman je bil 1435 tudi pokopan v pleterski cerkvi pred oltarjem (lokacija groba ni več znana), na še ohranjenem kapitelu je bil najverjetneje tudi upodobljen. Z darovnicami je podpiral tudi druge slovenske kartuzije – Žiče, Jurklošter in Bistro – ter vrsto drugih samostanov (Gornji Grad, minorite v Celju, Stično, Kostanjevico, Studenice, avguštince na Muti, Šentpavel, Vetrinj, Millstatt, pavlince v Šenkovcu na Hrvaškem). Generalni kapitelj kartuzijanov ga je imel za izjemnega dobrotnika reda in mu 1428 podelil velike duhovne privilegije; zanj so jih morale opravljati vse redovne hiše po Evropi. Dobro je bil zapisan tudi pri minoritih – generalni predstojnik reda mu je 1422 dovolil dva redovnika minorita kot osebna kaplana. Poleg obdarovanj samostanov Hermanova dediščina vključuje še sponzoriranje samostanskih gradenj (npr. nova kapela v Gornjem Gradu) in mnogih cerkva, pri katerih je financiral obnove ali širitve (pogosto z ohranjenim celjskim grbom). Izpostaviti velja romarsko cerkev na Ptujski Gori (celjski oltar), opremo kapele Blažene Device Marije v cerkvi sv. Danijela v Celju (današnja stolnica; prva desetletja 15. stoletja), novo kapelo s štirimi oltarji v sklopu gradu v Krapini, nov oltar v župnijski cerkvi v Ribnici in v Spittalu na Koroškem idr.

Herman je bil nedvomno najpomembnejši predstavnik celjske dinastije do tedaj – povzdignil jo je med najvplivnejše v Srednji Evropi. Desetletja je bil izjemno aktiven, neprestano na poti – med dvori na Dunaju, v Budimu in Krakovu, pa do nemških mest (Nürnberg, Passau), severne Italije ter Hrvaške in Slavonije. Zato je imel poleg Celja rezidence v več prestolnicah. Poleg celjske hiše v Ljubljani (iz 1339) je z ortenburško dediščino 1418 pridobil še eno. V štajerski prestolnici Gradec je palačo – neposredno poleg rezidence salzburškega nadškofa – že 1379 kupil njegov oče Herman I. Še pomembnejša je bila palača na Dunaju, v neposredni bližini habsburškega Hofburga, ki so jo Celjski kupili 1356 in obdržali do izumrtja 1456 (današnji Amalienburg). Povezava s kraljem Sigismundom pa je narekovala celjsko rezidenco tudi v Budimu – sam vladar je že 1397 podaril Hermanu hišo, ki je ležala znotraj budimskega kastruma, v samem jedru prestolnice.

Čeprav Herman formalno ni bil knez, so ga njegovi sodobniki obravnavali kot knezom enakovrednega (npr. pogosta vloga razsodnika v medknežjih sporih; poroke otrok v vladarske/knežje rodbine). Mestni grad v Celju (Knežji dvor) je bil najverjetneje v njegovem času konec 14. stoletja zgrajen v elitno rezidenco (dve reprezentančni viteški dvorani, izjemna gotska okna, kapela s freskami). Herman je vzpostavil celjski dvor, ki je deloval kot sočasni knežji dvori z vsemi običajnimi uradi: dvornim mojstrom, maršalom, komornikom, kanclerjem s pisarji in kletarjem. Med nosilci teh uradov so bili tudi ljudje iz tujine, npr. maršala Rudolf von Ehingen in Viljem von Stein s Švabske. Njegov kaplan in svétnik (do 1415) Johan von Mila, župnik v Laškem, je bil prošt v Erfurtu v Turingiji in je izviral iz turinške plemiške družine. Imel je tudi osebnega zdravnika, Mihaela Falca, po rodu iz Montpelliera v Languedocu, ki je bil od 1415 njegov kancler in svétnik (1418 je postal dekan dunajske medicinske fakultete in leto pozneje rektor univerze). Kot vpliven tast trojnega kralja/cesarja Sigismunda in njegov vodilni diplomat je imel Herman velik ugled po Evropi. Čeprav to področje še ni raziskano, nekaj primerov njegove korespondence to zgovorno potrjuje. Bil je npr. v stiku s poljskim kraljem Vladislavom II. Jagielom in kraljico Ano (svojo nečakinjo), milanskim vojvodo Filipom Marijo Viscontijem, passavskim škofom Jurijem. Zanimiva je njegova prošnja spomladi 1430 velikemu mojstru nemškega viteškega reda v Marienburgu, naj vnuku Ulriku, ki je bil na viteškem potovanju po Evropi, nudijo gostoljubje in zaščito, če bo prišel v Prusijo. Ob tem je prosil tudi za sokole, ki naj bi jih tradicionalno letno pošiljali na celjski dvor že njegovim prednikom v zameno za zaščito križniškega reda (pruske sokole je kot darilo poslal vojvodi v Milano, v zameno pa dobil lovske pse). Kot vpliven in ugleden državnik je bil spoštovan tudi npr. v Vroclavu, trgovski metropoli Šlezije – mestne oblasti so ga 1425 prosile za poroštvo pri njihovem dolgu do avstrijskega vojvode (kasnejšega kralja) Albrehta V.

Najlepši spomenik je Hermanu postavil neznani avtor Celjske kronike, domnevno minorit v Celju, ki je bil blizu celjskemu dvoru in je grofa osebno poznal. Kroniko, ki pomeni edinstveno srednjeveško delo te vrste v slovenskem prostoru, je posvetil »časti in spominu plemenitega in blagorodnega grofa Hermana Celjskega«, ki je bil »moder in pobožen gospod« ter »pravičen razsodnik, tako med revnimi kot bogatimi«. Njegov lik je bil navdih za dramo Antona Novačana Herman Celjski, upodobljen je v drami Bratka Krefta Celjski grofi in številnih drugih literarnih delih s tematiko celjskih grofov.