Čufar, Katarina (1958–)

ČUFAR, Katarina (rojstno ime Katarina Pleško), lesarska strokovnjakinja (r. 11. 3. 1958, Ljubljana). Oče Vinko Pleško, tehnik za telekomunikacije in učitelj praktičnega pouka, mati Nada Pleško, r. Avsenik, računovodkinja.

Študij lesarstva na Biotehniški fakulteti (BF) Univerze v Ljubljani je zaključila 1981. Na Oddelku za lesarstvo BF se je zaposlila 1981 kot stažistka raziskovalka. 1983–91 je bila asistentka pri predmetu Anatomija lesa. Na Oddelku za lesarstvo je 1984 zaključila magistrski študij in 1990 doktorirala z disertacijo Električna upornost tkiv, prirastne značilnosti in odziv na poškodbe pri zdravih in obolelih jelkah. V naziv docentka je bila izvoljena 1991, 1996 v naziv izredna profesorica in 2008 v naziv redna profesorica.

Od 1999 vodi raziskovalno skupino Tehnologije lesa in Katedro za tehnologijo lesa. Bila je prodekanja za področje lesarstva na BF.

Poučevala je predmete na področju anatomije in zgradbe lesa. Pedagoško je redno gostovala v tujini, največ na univerzah v Hamburgu, Viterbu in Alicanteju, predvsem v okviru različnih štipendij in programa SOCRATES/ERASMUS.

Znanstvenoraziskovalno deluje predvsem na področju anatomije lesa in dendrokronologije ter znanosti o lesu ter skrbi za prenos znanj s področja lesarstva na področja kulturne dediščine in arheologije, s čimer povezuje biotehniške vede s humanistiko. Opravila je pionirsko delo na področju dendrokronologije v Sloveniji, kjer je sestavila referenčne kronologije glavnih vrst, ki se nenehno dopolnjujejo, da lahko v Sloveniji uporabljamo dendrokronologijo za ugotavljanje starosti lesa kulturne dediščine in arheoloških najdišč. Zato vemo, kdaj so med 3770 in 2450 pr. Kr. živela kolišča na Ljubljanskem barju. Ukvarjala se je s pomembnimi najdbami, kot je najstarejše leseno kolo z osjo na svetu. Rezultati in skrbno hranjen arheološki les so ključni za nadaljnje temeljne raziskave, kot je na primer proučevanje genetike hrasta v obdobju po zadnji poledenitvi, in proučevanje gospodarjenja z lesom v preteklosti.

Razvoj dendrokronologije je s sodelavci gradila na trdni osnovi poznavanja anatomije lesa in fiziologije dreves. Dendrokronologija, navezana na klimatologijo, med drugim pojasnjuje, kaj omejuje in kaj spodbuja rast določenih dreves na določenem območju. Rezultati raziskav so pripomogli k rekonstrukciji podnebja v Sloveniji za zadnjih 500 let in v Evropi za zadnjih 2.000 let. S sodelavci je raziskovala tropske lesne vrste in ogrožene vrste, zaščitene s konvencijo CITES (Convention on International Trade in Endangered Species of Wild Fauna and Flora). Temeljne raziskave širše skupine na področju delovanja kambija ter nastajanja lesa in skorje pri drevesih iz zmerno celinskih, hladnih alpskih in vroče suhih sredozemskih okolij so prinesle številna osnovna spoznanja, ki so bila objavljena v prestižnih revijah.

Je glavna urednica revije Les = Wood, članica uredniškega odbora revije Drvna industrija in zunanja urednica revije Tree-ring research. Večkrat je bila gostujoča urednica revij, kot sta Dendrochronologia in IAWA Journal.

Je članica združenj Tree-Ring Society, Association of Tree Ring Research, International Association of Wood Anatomists, Slovenskega društva za biologijo rastlin ter Društva lesarjev Slovenije in izvoljena članica iz Slovenije v International Academy of Wood.

Je dobitnica priznanja BF ob petdesetletnici fakultete (1997), častnega priznanja Fakultete za gozdarstvo in tehnologijo lesa univerze Mendel v Brnu (Češka) ob stoletnici ustanovitve (2019), Zoisovega priznanja za pomembne znanstvenoraziskovalne dosežke za razvoj dendrokronologije in znanosti o lesu (2020) in zlate plakete Univerze v Ljubljani za izjemne znanstvenoraziskovalne dosežke, za zgledno pedagoško delo in za zasluge pri krepitvi ugleda univerze (2020).