Dermota, Lovro (1938–)

DERMOTA, Lovro (Lovrenc Dermota), farmacevt, gospodarstvenik (r. 9. 8. 1938, Kropa). Oče Franc Dermota, gospodarstvenik, mati Elizabeta Dermota, r. Legat. Stric Jože Gašperšič, gospodarstvenik, kulturni delavec.

Osnovno šolo je obiskoval v Kropi, nižjo gimnazijo v Radovljici in višjo gimnazijo v Kranju, kjer je 1957 maturiral. Po maturi se je vpisal na Farmacevtski odsek Prirodoslovno-matematično-filozofske fakultete v Ljubljani, po končanih štirih semestrih je študij nadaljeval na farmacevtsko-biokemični fakulteti (FBF) v Zagrebu, biokemijska smer. Kot demonstrator je delal na Katedri za klinično biokemijo, kjer je dopolnil svoje znanje dinamične biokemije.

Diplomiral je 1965. Vojaški rok je mdr. služil v garnizijski lekarni v črnogorski Podgorici (tedaj Titograd). Septembra 1965 se je zaposlil v lekarni Splošne bolnišnice v Mariboru. V tistem času je spoznal bolnišnično farmakoterapijo in sprejel prvič v Sloveniji odprto mesto konziliarnega farmacevta (danes specializacija klinična farmacija) na Zavodu za zdravstveno zavarovanje v Mariboru (1968–75). Hkrati je na Srednji zdravstveni šoli v Mariboru predaval farmakologijo in za ta namen izdal priročnik.

V Mariborskih lekarnah, lekarni Melje, je bil zaposlen od 1975, 1977 je postal strokovni pomočnik direktorja Zavoda Mariborske lekarne, 1984 pa direktor, kar je ostal do upokojitve 2004.

V času oblikovanja TOZD je 1979 prevzel direktorsko mesto veletrgovine z zdravili in medicinskimi pripomočki Farmadent v okviru SOZD Združenega zdravstva v Mariboru. S sodelavci je zaslužen za uvedbo nadzora kakovosti po standardu 2004 SIST ISO 9001/95 in za računalniško poslovanje v Farmadentu, prvi veletrgovini z zdravili v Sloveniji.

V času svojega delovanja je na področju Zavoda Mariborske lekarne skrbel za obnovo obstoječih in ustanavljanje novih lekarn.

Za podporo delu s pacienti je v lekarnah uvedel računalniško obdelavo izdaje zdravil na recept in recepta prostih zdravil. Pri tem je za sodobno ureditev k sodelovanju poleg informatikov pritegnil specialiste za opremo lekarn. Javni zavod Mariborske lekarne je bil nosilec dejavnosti in založnik izdaje Baze podatkov zdravil 2000.

1990 in 1991 je bil predsednik Združenja lekarn Slovenije, po osamosvojitvi Slovenije pa je štiri leta nadaljeval organizacijsko delo v lekarništvu kot predsednik Lekarniške zbornice (1992–96). Ponovno je bil izvoljen za predsednika Zbornice v mandatu 2000–02. Bil je zadnji predsednik Združenja Lekarn Slovenije in prvi predsednik Lekarniške zbornice, kar dokazuje njegovo veljavo med lekarniškimi kolegi.

Napisal je več strokovnih člankov s tematiko farmakoterapije in priporočila za predpisovanje zdravil. Objavljal je predvsem v revijah Lekarništvo in Farmacevtski vestnik, v katerih je opozarjal na pretirano medikalizacijo in zlorabo zdravil.

Sodeloval je tudi pri izdajanju del, ki obravnavajo zgodovino farmacije (Štefan Predin: Mariborski lekarnarji skozi stoletja, Olimska lekarna – biser Slovenije, zbornik Ženska v farmaciji, medicini in naravoslovju, Minaržikova zbrana dela I in II, Iz zgodovine organiziranega dela slovenskih farmacevtov v stanovskih društvih v Sloveniji in Mariboru, Žiga Graf, slovenski florist, kemik in lekarnar ter Slovenski farmacevti v naravoslovju). Zgodovino farmacije in lekarništva je uveljavljal kot del zgodovine in kulture našega okolja ter sodeloval pri urejanju farmacevtske zbirke v Mestnem muzeju Maribor.

Po 2004 je bil izvoljen za podpredsednika Medikohistorične sekcije SZD. Ob 130-letnici rojstva Franca Minařika je bil pobudnik postavitve spominskega obeležja na Grajskem trgu v Mariboru, sodeloval je v filmski pripovedi o Francu Minařiku za regionalni center RTV Maribor, s prispevki sodeluje tudi v publikacijah sekcije za zgodovino farmacije v Slovenskem farmacevtskem društvu. Prejel je Minařikovo priznanje Slovenskega farmacevtskega društva (1991), priznanje mesta Maribor (1995) ob otvoritvi Farmadenta na Teznem, Minařikovo odličje Slovenskega farmacevtskega društva (2001) in priznanje mesta Maribor ob upokojitvi 2004.