Cundrič, Valentin (1938–)

CUNDRIČ, Valentin, pesnik, pisatelj, dramatik, esejist (r. 14. 2. 1938, Poljšica pri Gorjah). Oče Andrej Cundrič, kmet, mati Frančiška Cundrič, r. Svetina. Žena Magdalena Marija Cundrič, pisateljica, srednješolska profesorica.

Rodil se je v veliki družini (štirinajst otrok). Osnovno šolo je obiskoval v Zgornjih Gorjah, gimnazijo 1948–56 na Jesenicah, tretji razred 1950–51 na Bledu. Po maturi je 1956–57 služboval kot poštni manipulant na Jesenicah. 1957–62 je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi 1962 je poučeval na OŠ Prežihov Voranc, od 1971 kot profesor slovenskega jezika na gimnaziji (hkrati 1973–74 tudi v Centru srednjih šol) na Jesenicah. 1974 je bil invalidsko upokojen. Že 1975 se je z zmanjšano delovno obveznostjo reaktiviral pri Ljudski univerzi na Jesenicah kot vodja šolskih oblik izobraževanja. Dokončno se je upokojil 1996.

Pesmi je začel objavljati že kot gimnazijec v Mladih potih (Srečanje, 1955, prva njegova objavljena pesem), nadaljeval v Reviji 57, Dialogih, Listih, Mladini, Naših razgledih, Naši sodobnosti, Problemih, Prostoru in času, Samorastniški besedi, Snovanjih, Tribuni idr. Sprva je pod vplivom pesniške tradicije pisal novoromantično poezijo, značilno tudi za njegovo prvo pesniško zbirko Pojoči grm (1961). Druga zbirka Krotko jutro (1961) je napovedala prehod v razklenjeni verz pod vplivom Antona Vodnika. Tematika obeh zbirk so narava, človekov odnos do nje, ljubezen, hrepenenje po čisti ljubezni in človekova minljivost, v drugi zbirki poudarjeno tudi odtujenost in z njo povezana osamljenost sodobnega človeka. Kljub intenzivnemu nastopu ni navezal stikov z osrednjo skupino pesnikov svoje generacije (Niko Grafenauer, Miroslav Košuta, Marijan Kramberger idr.). Literarno izoliran je deloval na Jesenicah. Ko je po desetletnem premoru 1971 izdal tretjo pesniško zbirko Gorgona,se je začela njegova že prej nakazana izrazito individualna in izredno plodna literarna pot. Odprl se je modernizmu, a se formalno vračal k trdnejšim, celo klasičnim pesniškim formam, k rimani in asonirani kitici. Vsebinsko je še vedno izhajal iz osebne in rodovne bivanjskosti. Srečevanja s smrtjo (mdr. ga je zelo pretresla tragična smrt štiriletne sestre, ki je padla v ogenj in umrla zaradi opeklin, sčasoma je izgubil kar deset bratov in sester) in travmatične bolezenske preizkušnje (tuberkulozno vnetje na hrbtenici, operacije, mdr. na pljučih 1968 na Golniku, devet operacij na očeh, mdr. 1973 v Berlinu) so močno zaznamovali njegovo poezijo. V ospredje je vedno pogosteje postavljal esencialna vprašanja. Socialne kategorije so postopoma nadomestili arhetipi, ki so mu odprli neobičajno prostorsko in časovno perspektivo. Za izražanje svojih pesniških teženj je izoblikoval samosvoj jezik, poln posebne leksike, ki po eni strani zajema iz evropske antične in v manjši meri tudi stare azijske, predvsem tibetanske mitologije, po drugi pa vključuje domače arhaizme in gorenjske narečne prvine (zbirki Vrči, zajetje luči in teme, 1979; Pesemsol, 1983).Sopostavljanje tako različnega jezikovnega gradiva mu je omogočilo povsem nove stilne izpeljave, spričo naraščajoče gostote cikličnih besedil pa se je znašel v bližini čistega lingvizma (zbirka Gofrove ruševine, 1984).

V njegovih poetoloških težnjah ima vidno mesto sonetizem. Prednost je dal angleškemu sonetu, ki je v slovenskem pesništvu redek. Prvotno je v sonetni obliki našel možnost ustvarjalne samodiscipline, saj je z na zunaj določenim okvirom soneta uspešno zamejil svojo izpovedno eruptivnost. Posvečanje sonetu ga je sčasoma privedlo do iskanja in uveljavitve inovativnih formalnih rešitev, in to tako v variiranju kitic (ponekod je npr. opustil sleherno kitičnost) kot v dolžini verza (ta ni enajsterec in ni stalen, rime je zamenjala asonanca, zapis ne pozna velikih začetnic in interpunkcije z izjemo dvopičja). Kmalu ga je navdušila ciklična oblika sonetnega venca. Že 1965 je v Problemih objavil moderniziran sonetni venec Krušni časi. Med vrsto pozneje objavljenih je morda najbolj uspel sonetni venec Soneti za Marijo, 1972. Po zgledu Mitje Šarabona je prešel v odprte kompozicije sonetnega venca sonetnih vencev, najprej v zbirki Soneti (1973). Formo sonetnega venca sonetnih vencev je uresničil še sedemkrat. Izdani so bili v nizu samozaložniških izdaj: Na gori spremenjenje, 1987; Nasmehi, 1990; Ginungagap, 1992; Remphatnbog, 1993; Razglašenje pildov, 1994; Terjatve, 1995; Pamtivid, 1998. V Slovenski knjigi mrtvih (1998) je izšlo sedem sonetnih vencev sonetnih vencev brez Pamtivida. Za razliko od Šarabona in Janka Modra, avtorja prvega sonetnega venca sonetnih vencev v slovenščini, njegovi ne izpolnjujejo strogosti rimanja in ritma. Piše tudi poezijo za otroke (mdr. Je ptiček bos, 2010).

Zgodnji prozni zapisi so močno avtobiografski in vezani na otroštvo (Votivna pesem, 1985), v poznejših ubeseduje svoj močno travmatiziran svet, prežet z asociativnostjo (Varščine, 1991; Trijon, 1993). V devetdesetih letih 20. in prvem desetletju 21. stoletja je objavljal t. i. magično prozo (mdr. Troedinost praknjige, Batuelovo oznanilo, oboje 2002). Gorazdov dnevnik (2017), roman, ki ga je napisal v soavtorstvu z ženo, je nastal na osnovi njegovega eseja o Cirilu in Metodu. Na nepričakovan način poveže čas pred koroškim plebiscitom z misijonsko misijo sv. Cirila in Metoda. Poseben del njegovega ustvarjanja so aforizmi in pregovori, ki jih je objavil v štirih knjigah. Napisal je tudi več dramskih besedil: Pandemonij Markantuna Dominisa (Sodobnost, 1971), Balada o Georgu Krisanichu (Snovanja, 1975) in Analogon (Snovanja, 1977, monodrama); Angelu Pogleske cerkve (monodrami Njegova milost Jožef Egiptovski in Listanje po knjigi prostora, po knjigi žalujki, 2008). Njegova prozna in dramska besedila niso bila deležna tolikšne pozornosti kot poezija in še čakajo na ovrednotenje literarne vede.

Eseje je objavljal v revijah (Tribuna, Prostor in čas) in knjigah (mdr. spremne besede v pesniških zbirkah Mihaela Cenca, Mojce Gradišek, Sonje Koranter idr.). Med Cundričevimi esejističnimi deli izstopa knjiga esejev Preteklost bo prihodnost (2016), v kateri se na podlagi prastare prve trojke Abraham – Lot – Sara ukvarja s časom in s posebne perspektive ocenjuje najrazličnejše zgodovinske, verske in etimološke teme. Močno so ga pritegnila vprašanja, povezana z jezikom. Zanima ga beseda sama in kar je za njo. Izoblikoval je lasten etimološki pogled nanjo in v njej odkrival posebne arhetipe (mdr. Blaga beseda jezika, 1987; Izzajezik, 1994; Jezik staroselec, 1994; Jezik – božja podoba in sličnosti, 1994; Jezik v senci, serija člankov med 1995–97; Vračanje v izzajezik, 2001).

Pred skoraj popolno izgubo vida se je posvečal tudi slikarstvu. Samostojno je 2008 razstavljal v Kosovi graščini na Jesenicah, 1995–2013 se je udeležil tudi več skupinskih razstav.

Gorenjsko Prešernovo nagrado je prejel 1980, naziv častnega občana Jesenic 2011, nagrado za življenjsko delo Zveze slepih in slabovidnih Slovenije pa 2019.