Čufar, Tone (1905–1942)

ČUFAR, Tone (ilegalni imeni A. Kerštan, Karol Štrukelj), pesnik, pisatelj, dramatik, urednik (r. 14. 11. 1905, Jesenice; u. 11. 8. 1942, Ljubljana, Šentvid, pokopan na Jesenicah). Oče Anton Čufar, tovarniški mizar, mati Ana Čufar, r. Kerstein.

Otroštvo je preživljal na stričevi planšariji v Slamnikih nad Bohinjsko Belo, kamor so ga starši poslali zaradi šibkega zdravja (kot otrok je komaj prebolel pljučnico) in izpostavljenosti ubožne družine jetiki. Zaradi prve svetovne vojne se je šolal le občasno, a je na paši veliko bral, pisati pa je najverjetneje začel v Ratečah, kjer je kot pastir pri kmetu Kavalarju (po domače Mlinarju) dočakal konec vojne. Tedaj in tudi še nekaj let pozneje je kazal zanimanje in nadarjenost za likovno ustvarjanje. Po vojni se je preživljal s priložnostnimi deli: bil je zidarski in tesarski pomočnik, voznik in hlapec. 1920–23 se je pri obrtniku Andreju Čuferju in v nadaljevalni šoli jeseniške železarne Kranjske industrijske družbe (KID) v težkih razmerah izšolal za mizarja. Pomočniški izpit je opravil 1924. Na Rakovniku v Ljubljani je 1924–26 obiskoval dveletno obrtno šolo (smer mizarstvo) in se srečal s tovarniškimi delavci. Šolanja zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni mogel nadaljevati, zato se je vrnil na Jesenice.

Tam se je zaposlil kot tovarniški mizar v KID-u (1926–31). Kmalu se je včlanil v izobraževalno društvo socialistične mladine Bratstvo. 1926 je ob petdesetletnici rojstva Ivana Cankarja v Kladivarju objavil svoje prvo besedilo. 1927 se je včlanil v delavsko-prosvetno društvo Svoboda, ki je z njegovo prvo dramo Jutranja molitev začelo gledališko sezono. Že vsaj od 1920 je bil član Sokola, ki pa ga je zapustil po instrumentalizaciji društva v času kraljeve diktature 1929. Po dobrih petih letih se je septembra 1931 vrnil v Ljubljano, kjer je živel pri Zvonimirju Bernotu, obiskoval univerzitetna predavanja o literaturi in intenzivno pisal. Pesmi in zlasti prozo je objavljal v številnih publikacijah, mdr. v Ljubljanskem zvonu, Sodobnosti, Svobodi, Novi pravdi, Koledarju Cankarjeve založbe, Zvončku, Mladem plamenu, Slovenskem narodu in Modri ptici. Nadaljeval je tudi delo pri Svobodi. Pesmi, ki jih je začel objavljati 1928, so bile pogosto programske (Mi, proletarska mladina, 1931; Pionirji novega sveta, 1936), politično angažirane pa so bile tudi redkejše lirske pesmi (Skozi rešetke gledam v svet, 1937/38).

1929 je postal član SKOJ, 1931 oz. 1932 pa KPJ. 1930 je v Ameriškem družinskem koledarju objavil prvo dramo Rdeči svit. 1931 je v chicaški Prosveti objavil prvo daljše delo, Ljubezenska pisma delavca in delavke. Od ustanovitve 1932 je bil član Kluba slovenskih socialnih pisateljev (skupaj s Tonetom Seliškarjem, Bratkom Kreftom, Bogom Teplýjem idr.) in se začel preživljati s skromnim honorarjem pisatelja, ob tem pa bil tudi urednik in novinar. Istega leta – ko je jeseniški KID na vrhuncu recesije dal kolektivno odpoved vsem delavcem – je izdal prvo knjigo, povest Februarska noč, zbirko socialno občutljivih vinjet iz industrijskih revirjev. Slaba ocena, ki jo je knjigi brez pojasnila namenila ljubljanska Cankarjeva založba, in obramba jeseniških tovarišev sta sovpadli s konfliktom med jeseniško podružnico in centralo Svobod v Ljubljani ter ga poglobili. V naslednjih treh knjižnih izdajah se je Čufar poskusil kot dramatik. Tridejanka Polom (1934) izpostavlja konflikt med kapitalistom, delavskim zaupnikom in delavci, krstna uprizoritev maja na Jesenicah pa je zaradi aktualne razredne analize in prikaza razmer znotraj samega delavskega gibanja v javnosti dvignila veliko prahu. Komedija v štirih dejanjih Ameriška tatvina (1935) in zadnje knjižno izdano delo, groteska Mali Babilon (1939), ironizirata malomeščanske navade.

1935 je sklical partijsko konferenco v Vogljah pri Kranju. 1936 so ga zaradi političnih prepričanj aretirali, v zaporu pa znova ovadili. Aretacija Čufarja in somišljenikov je izzvala javno ogorčenje nad kratenjem državljanskih pravic (mdr. protestno pismo Ksaverja Meška notranjemu ministru Antonu Korošcu), zapor pa je preprečil tudi uprizoritev Ameriške tatvine, ki jo je bil ljubljanski SNG Drami predlagal Oton Župančič. Iz ljubljanskih zaporov (kjer je pisal Mali Babilon) so Čufarja prepeljali v Beograd, tamkajšnje sodišče za zaščito države mu je dosodilo leto robije – pol leta v samici, drugo polovico pa v političnem zaporu Glavnjača. Po izpustitvi je brez državljanskih pravic ostal še pet let. Izmučenega in lačnega ga je k sebi za nekaj časa spet vzel Bernot. 1937 je napisal reportažo Zlata veriga, v kateri analiza jeseniških socialnih razmer prehaja v širšo kritiko političnih razmer. Zbližal se je z levičarsko učiteljico in poznejšo narodno herojinjo Silviro Tomasini ter se z njo 1939 preselil v Mejno ulico v predmestju Maribora. Tudi tam se je preživljal s pisanjem (mdr. za Toti list) in se družil mdr. s Karlom Destovnikom Kajuhom. Okupacija mu je preprečila, da bi Tomasinijevo obiskal v Sremski Mitrovici, kjer je delala kot profesorica.

Po razdelitvi Dravske banovine med nemške in italijanske okupatorje je maja 1941 prebegnil v Ljubljano. Tam se je takoj pridružil kulturniški skupini OF (sodeloval s Prežihovim Vorancem), njegovo ilegalno ime pa je bilo Karol Štrukelj. Od avgusta je bil član komisije za begunce pri okrožnem komiteju KPS za Ljubljano. Junija 1942 je izvedel, da je brat kot partizan mesec pred tem padel pri Mežaklji, da so družino izselili na Bavarsko in da je gestapo aretiral Silviro Tomasini. Istega meseca so tudi njega aretirali Italijani, a ga niso prepoznali; bil je interniran v Gonars. Avgusta 1942 so ga Italijani skupaj s sojetniki iz Gonarsa prepeljali v Šentvid pri Ljubljani, da bi jih prevzeli Nemci in jih odpeljali v begunjske zapore. Čufar je poskusil pobegniti, a so nemški obmejni vojaki nanj streljali in ga smrtno ranili. Le tri dni zatem so gestapovci v Sremski Mitrovici umorili tudi Silviro Tomasini, s katero sta se pred tem zaročila. Pokopali so ga na šentviškem pokopališču, po vojni pa ga prenesli v skupni grob štiridesetih partizanov na Jesenicah.

Njegovo najambicioznejše besedilo, fragmentarni roman o jeseniških delavcih Pod kladivom, je izšlo šele po pisateljevi smrti (1950). Nekatera dela so ostala v rokopisih, mdr. Jutranja molitev, Razbiti brod in komedija Eks, roman Ljudje iz kleti (1931), pisan v Mariboru, pa je ostal nedokončan. Poleg romana so po njegovi smrti izšli prozna izbora Tovarna (1951) in Nova gaz (1958) ter Izbrano delo v dveh knjigah (1976).

1972 so mu ob tridesetletnici smrti na kraju, kjer so ga umorili, postavili spominsko ploščo. Po njem se imenujejo osnovne šole na Jesenicah, v Ljubljani in Mariboru, jeseniško gledališče in trg v središču Jesenic. Po njem je poimenovanih več ulic in cest v nekaj slovenskih mestih (Ljubljana, Maribor, Ptuj, Domžale, Velenje, Vojnik). Jeseniško gledališče od 1988 prireja Festival ljubiteljskih gledališč Čufarjevi dnevi, na festivalu pa podeljujejo Čufarjeve plakete.