Ciuha, Jože (1924–2015)

CIUHA, Jože (rojstno ime Jožef Janez Ciuha, partizansko ime Don Ščuka), slikar, grafik, ilustrator (r. 26. 4. 1924, Trbovlje; u. 12. 4. 2015, Ljubljana). Oče Jože Ciuha, stavbenik, mati Amalija Ciuha, r. Unschuld. Ded Filip Jakob Supančič, stavbenik, hči Marjetka Brenk, arhitektka, sin Peter Ciuha, slikar, likovni pedagog, žena Radmila Ciuha, r. Novak, arhitektka.

Otroštvo je preživel v Vidmu ob Savi. 1936–40 je obiskoval štiri letnike realne gimnazije v Ljubljani, med drugo svetovno vojno pa gimnazijo v Brežicah. 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, 1944 je doživel izkrcanje v Normandiji, prebegnil k zaveznikom, bil nameščen v taborišču Woodhouselee blizu Edinburgha na Škotskem in se pozneje istega leta pridružil partizanom. 1945 se je vpisal na študij primerjalne književnosti, umetnostne zgodovine in arheologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Slikarstvo je študiral 1946–50 na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in 1952 končal specialko za stensko slikarstvo pri Slavku Pengovu. Študijsko se je izpopolnjeval na številnih potovanjih po Evropi, južni in srednji Ameriki, ZDA ter zlasti jugovzhodni Aziji, poglobljeno se je posvečal zlasti budizmu, ki ga je preučeval v Burmi (zdaj Mjanmar) 1959–61. 1950–56 je poučeval likovno vzgojo na realni gimnaziji v Ljubljani (danes Gimnazija Bežigrad), 1963 je postal svobodni umetnik. Ustvarjal je med Ljubljano, otokom Šipan na Hrvaškem in Parizom. 1965–66 in 1976 je bil gostujoči predavatelj na michiganski univerzi (Western Michigan University) v Kalamazooju v ZDA, 1974–78 je bil vodja seminarja za svobodno slikarstvo na Mednarodni poletni akademiji v Salzburgu, 1977–78 pa izredni profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (v naziv je bil izvoljen 1976) in 1994–95 učitelj grafike na Mednarodni grafični šoli v Benetkah. Bil je aktiven v Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov, kjer je bil 1969 in 1980 izvoljen za predsednika. Bil je član Grupe 69 in med avtorji Ljubljanske grafične šole. Pripomogel je k ustanovitvi Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) v Ljubljani. Z ženo Radmilo sta ustanovila Fundacijo Jožeta Ciuhe, ki je 1994–2004 delovala v Pristavi na Bledu kot muzej, galerija, kulturni center in založba.

Njegovo ustvarjanje so zaznamovala potovanja v oddaljene, zlasti vzhodne kulture. V zgodnjem opusu je izrazit vpliv študijskega obiska Makedonije, kamor je potoval v času šolanja na akademiji. V delih iz petdesetih in začetka šestdesetih let 20. stoletja je raziskoval monumentalno figuraliko, prežeto z elementi makedonske folklore in bizantinskega slikarstva, ki so prisotni tudi v njegovem zrelem opusu. V izokefalna zaporedja je nizal podobe kmetic, nevest, žalovalk in prenašalk vode; njihova med seboj skorajda enaka, ploskovito naslikana in stilizirana telesa je členil na manjše, geometrične elemente, detajle in barve pa reduciral ter tako poudarjal nadčasovno, obredno komponento motivov (Pečalbarke, 1958; Svečanost, 1964; Kompozicija, 1966).

Pod vplivom izkušnje druge svetovne vojne in potovanj po Daljnem vzhodu je od šestdesetih let 20. stoletja raziskoval tematiko bivanja in odtujenosti; prej prevladujoče pridušene, peščene tone zgodnjih slik je zamenjal za močan in izrazit kolorit ter pričel slikati na pleksi steklo, sprva z oljnimi, od 1965 pa samo še z akrilnimi barvami. Slike v tej tehniki predstavljajo osrednji del njegovega opusa. Prazna ozadja je obarval v intenzivne, nasičene odtenke, nanje pa umeščal jasno izrisane, stilizirane in fantastično deformirane figure. Med motivnimi sklopi izstopajo podobe ikon, profetov in obredij, nevest, insektov in poosebljenih opic, ki jih je pogosto upodabljal v serijah (Rdeči telefon II, 1968; Profet 73, 1973; Happening, 1976). V delih je opazen vpliv filozofije (Humanist, 1969), mistike (Generatio Homunculi, 1985), pa tudi drugih umetnostnih zvrsti, zlasti filma (serija Hommage à Fellini, 1976–80) in literature (Hommage à Kafka, 1975). Aluzije na besedno umetnost so vidne tudi v črkah različnih pisav, ki jih je osvobodil ustaljene semantike in razmeščal po slikarski površini (Veliki profet, 1979).

Od osemdesetih let 20. stoletja je slikal tudi na platna velikih formatov, ki jih zaznamujeta ekspresivna gesta in zadržana, zreducirana, pogosto monokromna barvna paleta. V poznem opusu je prej razgibane diagonale in kontraste vse bolj omiljeval, vse do končnih, skorajda izpraznjenih slik. Nanje so vplivali družbenopolitični dogodki, zlasti osebna prizadetost nad vojnami na Balkanu (Romarji hudega časa, 1996; Potovanje v noč, 2001; Dantejev krog, 2011). Resno tematiko je pogosto združeval z veselimi, humornimi in bizarnimi poudarki ter tako izpostavljal dvojnost človeškega življenja in naključja v njem.

Skozi celotno umetniško pot se je posvečal tudi drugim likovnim tehnikam, zlasti grafiki (Variacija na temo V, 1977; Kafka – kabuki, 1983), pa tudi risbi (cikel motivov Don Kihota, 1956–83) in akvarelu (Po Alainu Bosquetu I, 1993; Po Kajetanu Koviču, 1999), v katerih je bil njegov izraz še bolj igriv, liričen in sproščen. Dejaven je bil na področju knjižne ilustracije (Ciganske pravljice, 1959; Aleksander Blok: Dvanajst, 1967), leposlovje pa je pisal tudi sam (Okameneli smehljaj, 1963; Potovanje v deseto deželo, 1966; Pogovori s tišino, 1967; Kronika sedmih pozab, 2005; Dolga pot, 2016). V zrelem opusu se je posvečal tudi ustvarjanju tapiserij (Veliki profet, 1979, Cankarjev dom; Temna ikona I, 1983, Vila Bled) in mozaikov. Prvega je ustvaril 1960 za Ljudsko skupščino LRS, sicer se je s tehniko poglobljeno ukvarjal od 1985 (Okamenela pokrajina, 1986, SMELT, Ljubljana; Srebrni ritual, 1994–95, Ministrstvo za obrambo RS).

Njegove umetnine so v zbirkah pomembnejših slovenskih galerij (Moderna galerija, MGLC, Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj idr.) ter nekaterih drugih domačih in tujih ustanov (Tate Gallery, London; Albertina, Dunaj; Musée de la Ville de Paris, Pariz; Kunsthalle, Nürnberg).

Dobil je vrsto nagrad in priznanj doma in na tujem, mdr. Levstikovo nagrado (za ilustracije: 1954, 1965, 1966, 1967, ter za knjigo Potovanje v deseto deželo, 1966), nagrado Prešernovega sklada (1968), Župančičevo nagrado (1975), Jakopičevo nagrado (1981), Grand prix na mednarodnem grafičnem bienalu v Seulu (Južna Koreja, 1990), nagrado Premio Internazionale di Grafica Do Forni v Benetkah (Italija, 1993), Grand prix za življenjsko delo, ki mu ga je podelila mednarodna galerija za risbo Osten v Skopju (Makedonija, 2009), nagrado za življenjsko delo Premio Mosaico & Architettura v Pordenonu (Italija, 2012), nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo (2014). 1996 je prejel častni naziv vitez lepih umetnosti in literature Republike Francije, 1999 avstrijski častni križ znanosti in umetnosti prvega reda, 2004 je postal častni (tuji) član Ruske akademije umetnosti, 2006 častni občan Krškega, 2014 častni meščan Ljubljane, 2015 (posthumno) mu je predsednik RS podelil srebrni red za zasluge.