Ciril (med 827 in 828–869)

CIRIL in METOD, misijonarja.

Ciril (Konstantin, Konstantin Filozof; meniško ime Ciril/Kyrillos), misijonar (r. 827/828, Solun, Grčija; u. 14. 2. 869, Rim, Italija) in Metod (Mihael; meniško ime Metod/Metodij/Methodios), misijonar, nadškof (r. 812, Solun, Grčija; u. 6. 4. 885, Velehrad, Moravska, Češka). Oče Leon, visok cesarski upravni uradnik, mati Marija.

Brata sta bila rojena v ugledni grški družini. Njun oče Leon je imel pogoste stike s Carigradom in s cesarjem. Metod je okoli deset let služil kot arhont, tj. načelnik ene obmejnih pokrajin ob reki Strumi v (grški) Makedoniji, kjer je živelo veliko Slovanov. 840 se je tej službi odpovedal, se umaknil v enega od samostanov ob vznožju gore Olimp v Bitiniji v Mali Aziji in bil posvečen v diakona.

Brat Konstantin se je od 843 na dvornem vseučilišču v Carigradu izobraževal v svetnih in bogoslovnih znanostih, zlasti v filozofiji. Posvečen je bil v duhovnika (847), potem ko je odklonil obetavno politično kariero. Šolo je tedaj znanstveno in duhovno vodil priznan teolog Fotij, eden najbolj učenih mislecev bizantinske svetne in verske kulture, ki pa je bolj znan kot začetnik razkola z zahodno Cerkvijo (867–69/70). Konstantin je bil sprva bibliotekar arhivov pri cerkvi Svete Sofije v Carigradu in patriarhov tajnik. Kmalu je pokazal željo, da bi se odpovedal tem službam ter se posvetil študiju in življenju v samostanu. 850–51 je poučeval filozofske nauke na carigrajski višji šoli. Zaradi odličnega znanja se ga je tam prijel naziv filozof, ki se mu prideva v starih slovanskih in latinskih spomenikih. Bizantinski cesar Mihael III. je bratoma Konstantinu in Metodu kmalu zaupal prvo poslanstvo, ki ju je vodilo na muslimanski dvor kalifa, verjetno v mestu Samara blizu Bagdada. Tam se je izobraženi Konstantin kot cerkveni svetovalec cesarske delegacije odlikoval v obrambi nauka o sveti Trojici. Po opravljenem poslanstvu se je umaknil iz javnega življenja, da bi se pridružil bratu Metodu in z njim delil meniško življenje. Odtlej sta bila neločljiva tovariša in sodelavca, zato ju pri vsem nadaljnjem delu srečujemo in obravnavamo skupaj.

Drugo poslanstvo po naročilu bizantinske vlade je brata ok. 860 vodilo med Hazare, ljudstvo mongolsko-turškega porekla, ki je delno sprejelo judovsko vero. Severno od Črnega morja, med Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem, so ustanovili veliko in močno državo, ki je ogrožala Bizanc. Po vrnitvi v Carigrad jeseni 861 je bil Metod postavljen za igumana (opata) v samostanu Polihron na bitinijskem Olimpu.

Jeseni 862 so v Carigrad prispeli slovanski poslanci velikomoravskega kneza Rastislava (846–70). Ta je prosil cesarja, naj njegovemu ljudstvu pošlje škofa in učitelja, ki bi mu v domačem jeziku razlagal krščansko vero in mu dal dobre zakone. Namen poslanstva je bil verski in političen: utrditi vero in v deželi, ki je že sprejela krščanstvo, postaviti domačo cerkveno hierarhijo; tako bi se otresel bavarske (frankovske) politične in cerkvene nadoblasti. Sredi 9. stoletja so Veliko Moravsko, ki je obsegala ozemlje današnje Slovaške, Češke in dela Poljske, bavarski misijonarji že pokristjanili. Cesar je prošnjo posredoval Konstantinu in Metodu, vedoč, da so od 6. stoletja dalje v Makedoniji in v solunski okolici naseljeni slovanski prebivalci in da kot Solunčana poznata njihov jezik. To je bilo makedonsko narečje staroslovanskega jezika, ki tedaj še ni bil razčlenjen na posamezne jezike in je bil zato razumljiv vsem skupinam Slovanov. Danes ga imenujemo staroslovanski ali cerkvenoslovanski jezik (tudi starocerkvenoslovanščina).

Za namene misijonskega delovanja so bile potrebne knjige, najprej pa črkopis. Slovanska govorica je imela glasove, ki jih grščina ni poznala, zato zapisi z grškimi črkami niso ustrezali potrebam. Pisavo, ki jo je uporabil Konstantin/Ciril, imenujemo glagolica in povsem ustreza fonetiki slovanske govorice. Imamo jo za njegovo izvirno delo, saj ni podobna grškim ali latinskim črkam. V manj kot dveh letih je Ciril v staroslovanski jezik prevedel glavne dele Svetega pisma, ki se berejo pri bogoslužju, zlasti nedeljske evangelije, bogoslužne knjige, obrednik za podeljevanje zakramentov, molitve ter katehetska in pravna besedila. Izjemno prevajalsko in filološko delo ni bilo mogoče brez sodelavcev. Viri potrjujejo, da sta Ciril in Metod ob prihodu moravskih poslancev okoli sebe že imela slovanske učence in sodelavce. V samostanu na Olimpu sta namreč prišla v stik s slovanskimi menihi ali kandidati in jih pripravljala za slovansko misijonstvo. Soglasje bizantinske vlade s to misijonsko metodo je potrjeno s pismom cesarja Mihaela III. moravskemu knezu Rastislavu. V njem omenja, da je namen takšnega poslanstva, »da se tudi vi prištejete velikim narodom, ki slave Boga v svojem jeziku«.

V prvi polovici 863 sta Ciril in Metod v spremstvu učencev prišla na Veliko Moravsko. Razlaga evangelijev, obredov in molitev je bila poglavitna vsebina verskega pouka za ljudstvo. Knez Rastislav jima je dodelil mladeniče, ki sta jih vzgajala v nekakšnem semenišču. Staroslovanski Cirilov življenjepisec poroča, da sta se brata med Moravani mudila štirideset mesecev, tj. dobra tri leta. V tem času sta vzgojila toliko domačih učencev za duhovniško službo, da sta ustvarila podlago za ustanovitev samostojne moravske cerkvene pokrajine (nadškofije), ki naj bi bila podrejena Rimu in neodvisna od bavarskih cerkvenih oblasti. V začetku sta slovansko bogoslužje opravljala po vzhodnem (bizantinskem) obredu, potem sta se prilagodila rimskemu obredu, ki je bil v tistem času bolj kakor danes podoben vzhodnemu. Zelo verjetno je Ciril prevedel v slovanski jezik tudi rimsko latinsko bogoslužje. Besedila molitev latinske maše v slovanskem jeziku, zapisana v glagolici, so ohranjena v rokopisih iz 10. stoletja, ki jih imenujemo Kijevski listki (ali fragmenti) in vsebujejo osemintrideset molitev spremenljivih delov Rimskega misala.

Raba ljudskega jezika v bogoslužju za Cirila in Metoda nikoli ni bila izraz cenene popustljivosti ali ustrežljivosti. Zanju je vsak narod imel polno, prirojeno in od Boga dano pravico, da časti Boga v svojem jeziku. V tem sta videla znamenje dostojanstva vsakega naroda in prvi korak k neodvisnosti. To je bila bistvena prvina njunega oznanjevanja evangelija, ki je potekalo po načelu inkulturacije, tj. vsaditve evangelija v narodno kulturo. Predstavljata klasičen zgled inkulturacije, po kateri naj bi se evangelij utelesil v avtohtonih kulturah in bi vsako ljudstvo razodeto sporočilo umestilo v lastno kulturo ter izrazilo njegovo odrešilno resnico v svojem jeziku.

Velika Moravska je bila od 827 pod jurisdikcijo škofa v Passauu, sosednja Spodnja Panonija pa skupaj s Karantanijo pod salzburško nadškofijo. V obeh pokrajinah so že stale cerkve. Dušno pastirstvo in latinsko bogoslužje so opravljali večinoma duhovniki iz nemških pokrajin. Stare cerkvene oblasti so zato v Cirilu in Metodu videle nepovabljena prišleka: prišla sta iz drugega, tj. bizantinskega patriarhata, prinesla sta novo, vzhodno bogoslužje, vzgajala sta duhovnike za službo v slovanskem jeziku. Poleg tega so bila to leta hudih napetosti med Rimom in Bizancem; 867–69/70 je prišlo celo do medsebojnega izobčenja med patriarhom Fotijem in papežem Nikolajem I. Tudi na Moravskem so vladali nemirni časi političnih in vojaških bojev. Knez Rastislav je moral 864 priznati nadoblast vzhodnofrankovskega kralja in v deželo so spet prihajali zahodni duhovniki, ki so v obrambi svoje moči in veljave nasprotovali misijonskemu delu solunskih bratov.

Ob koncu 866 ali v začetku 867 sta se Ciril in Metod skupaj z nekaj moravskimi učenci odpravila v sosednjo Spodnjo Panonijo, ki je bila vzhodnofrankovska grofija. Njeno središče je bilo ob Blatnem jezeru (Blatenski Kostel), kjer je vladal knez Kocelj (861–74), sin moravskega kneza Pribine. Kocelj je »močno vzljubil slovanske knjige«, se navdušil za slovansko bogoslužje ter postal glavni pokrovitelj svetih bratov in njunega misijonskega delovanja. Kocljeva Panonija je obsegala tudi del današnjega severovzhodnega slovenskega ozemlja, vključno s Ptujem. S tem so bili tamkajšnji Slovani verjetno deležni njunega delovanja. Krščanstvo je bilo med panonskimi Slovani že dobro ukoreninjeno. Dušno pastirstvo je bilo urejeno. V deželi so se naseljevali tudi že pokristjanjeni karantanski Slovani in so imeli nekaj svojih duhovnikov. Ciril in Metod sta se pri oznanjevanju oprla na misijonsko delo salzburških duhovnikov, ki so v Blatenskem Kostelu imeli šolo za vzgojo domačih duhovnikov. Jezikovno je bila Spodnja Panonija prehodna pokrajina med različnimi slovanskimi narečji. Slovensko panonsko narečje je na severu prehajalo v slovaško, na jugovzhodu pa v hrvaško in srbsko narečje. V 9. stoletju so bile razlike med slovanskimi narečji malenkostne.

Ciril in Metod sta se v Spodnji Panoniji skupaj z učenci mudila več mesecev, morda več kot pol leta. Spoznala sta, da je uspeh slovanskega misijona v Panoniji mogoč le z dovoljenjem rimskega papeža. Zato sta se po triletnem delovanju na Moravskem prek Panonije (verjetno po nekdanji rimski cesti prek današnje Slovenije) odpravila v Rim. Kocelj jima je dal do petdeset učencev, ki naj bi jih poučila in v Rimu dala posvetiti v duhovnike. Odpotovala sta v poznem poletju 867.

Oglejski patriarhat je segal od Benetk do Drave in obsegal velik del današnjega slovenskega in hrvaškega ozemlja. Zato je bilo potrebno, da se dogovorita tudi z oglejskimi oblastmi glede misijonskega delovanja in slovanskega bogoslužja. Oglejska in beneška duhovščina kljub zvezam z Grki ni imela za to nobenega razumevanja. Vnel se je oster prepir glede svobode v bogoslužju. Latinski škofje, duhovniki in menihi so »vzdignili trijezično herezijo«, po kateri so samo trije jeziki, v katerih se spodobi v bogoslužnih knjigah slaviti Boga: hebrejski, grški in latinski. Slovanski jezik pa je bil po njihovem lingua barbara in nevreden svetih opravil. Ciril je zagovornike tega mnenja imenoval pilatniki in trijezičniki, ker je Poncij Pilat dal na Kristusov križ napisati obsodbo v omenjenih treh jezikih. S stališča vzhodnega izročila je bilo takšno omejevanje na tri jezike nesmiselno, saj vzhodna Cerkev ni nikoli uporabljala enega samega jezika. Ciril je svoje nasprotnike bistroumno zavračal s svetopisemskimi navedki, zlasti iz psalmov in Nove zaveze, ter z dejstvom, da so imeli številni vzhodni kristjani bogoslužja v svojih jezikih (npr. Armenci, Gruzijci, Hazari, Kopti, Sirci in drugi).

Cirilova in Metodova pot v Rim je bila potrebna zato, da uredita cerkvene razmere na Velikem Moravskem in v Panoniji. Njun cilj je bil ustanovitev slovanske cerkvene pokrajine z domačo hierarhijo in duhovniki ter odobritev slovanskega bogoslužja s strani papeža. Zgodovinarji domnevajo, da sta morda izrecno vabilo papeža Nikolaja I. (858–67) prejela v Benetkah, med potjo v Rim. Razlog papeževe naklonjenosti so bile tudi relikvije sv. Klemena, ki sta jih prinašala in jih je Rim razumel kot poroštvo njune vdanosti Rimu in delu za cerkveno edinost.

V Rim sta prispela proti koncu 867 ali v začetku 868. Sprejel ju je papež Hadrijan II. (867–72), ki je malo prej (14. decembra 867) nasledil Nikolaja I. Svetinje so prenesli v staro rimsko cerkev sv. Klemena blizu Koloseja. V cerkvi Svete Marije Velike je papež potrdil način Cirilovega misijonstva in blagoslovil slovanske bogoslužne knjige. Diakona Metoda in tri slovanske učence je posvetil v duhovnike, Ciril pa je morda prejel škofovsko posvečenje. Novoposvečeni duhovniki so potem v glavnih rimskih cerkvah peli sveto bogoslužje v slovanskem jeziku.

Po misijonskem delu na Velikem Moravskem in v Panoniji ter po dolgem potovanju v Rim se je Cirilovo šibko zdravje še bolj zrahljalo. Petdeset dni pred smrtjo je napravil meniške zaobljube in si nadel samostansko ime Ciril (Kyrillos). Na Metodovo željo so ga pokopali v cerkvi sv. Klemena, ob oltarju svetnika, čigar relikvije je prinesel v Rim. Ciril je na »pradednih časteh«, tj. na dostojanstvu vsakega človeka in naroda, utemeljeval človekove pravice, med njimi tudi svobodno rabo maternega jezika. Slovansko bogoslužje je bilo njegova izvirna zamisel v duhu teh idej. Bizantinska Cerkev je bila namreč slovanskemu bogoslužju prav tako malo naklonjena kakor latinska. Cirila je navdihovala misel, da je vsak jezik enako poklican, da slavi Kristusa. S svojim delom je pomagal Slovanom ustvariti krščansko kulturo in jih kot enakopravne člane uvrstiti v družino drugih pokristjanjenih evropskih ljudstev.

Cirilova smrt je bila za misijonsko delo nenadomestljiva izguba. Metod je ostal sam in se posvetil izgraditvi Cerkve med Slovani. Papež Hadrijan II. ga je 869 ali 870 posvetil za nadškofa v Sirmiumu (današnji Sremski Mitrovici v Srbiji) in ga na prošnjo kneza Koclja imenoval za papeškega legata med Slovani (naziv po Sirmiumu je bil simboličen, saj je škofija ugasnila konec 6. stoletja, ozemlje pa je bilo v rokah Bolgarov). S tem je bila cerkvenopravno vzpostavljena hierarhija slovanske cerkvene pokrajine, ki je bila neposredno podrejena apostolskemu sedežu v Rimu. Papež je bil zamisli naklonjen, ker je hotel slovanske dežele v cerkvenem pogledu osvoboditi frankovskega vpliva. Zavedal se je tudi, da bi lahko slovanska ljudstva odigrala vlogo mostu. V času, ko se je krščanski Vzhod začel oddaljevati od Rima, bi lahko prispevala k ohranitvi edinosti med kristjani Vzhoda in Zahoda.

Hadrijan II. je slovanskim knezom Rastislavu, Svetopolku in Koclju 869 napisal pismo Gloria in excelsis Deo, ki se je ohranilo v Žitju Metoda (VII, 4–16). V njem hvali pravovernost in zvestobo obeh bratov do rimskega sedeža. Potrjuje prevod bogoslužnih knjig v slovanski jezik; dodaja pa neobičajno določbo, ki ni bila v Cirilovem prvotnem načrtu, to je, da je treba pri maši najprej prebrati berilo in evangelij v latinščini, zatem pa v domačem jeziku. Metod se je 869/70 kot nadškof vrnil v Panonijo, ki je obsegala južni del nove sirmijske nadškofije, in tam ob pomoči kneza Koclja vzpostavil novo cerkveno ureditev. Na Velikem Moravskem je medtem Svetopolk svojega strica Rastislava izdal Frankom, ki so zasedli vso deželo. Bavarski škofijski nasprotniki so Metoda 870 ujeli in zaprli. Škofovski sedeži v Salzburgu, Passauu in Regensburgu niso nikoli sprejeli slovanskega misijona in niso upoštevali papeževih uredb, ki so ta misijon dovoljevale. Metod se je moral zagovarjati pred kraljem Ludvikom Nemškim in pred sinodo škofov v Regensburgu. Bil je obsojen ter dve leti in pol zaprt v benediktinskem samostanu Ellwangen na Švabskem. Bavarski škofje so namreč v Metodu videli vsiljivca: »Ti učiš na našem ozemlju« (Žitje Metoda IX,2). Očitek je bil neutemeljen. (Metodov zapor in nasilje Germanov nad panonskimi Slovenci je na freski Slovenska zgodovina v preddverju parlamenta Republike Slovenije 1958 uprizoril Slavko Pengov.)

Papežu Hadrijanu je 872 sledil Janez VIII. (872–82), ki je obsodil regensburško sinodo ter grajal dejanja passauskega in freisinškega škofa. Na Kocljevo posredovanje se je zavzel za Metoda, ga 873 osvobodil in spet postavil na čelo panonske nadškofije. Obenem je v pismu 873 (to pismo ni ohranjeno) in vnovič 879 prepovedal bogoslužje v slovanskem jeziku. Metoda je obtožil širjenja krivih naukov ter mu dovolil zgolj pouk in pridigo v jeziku ljudstva. Razlogi za to prepoved niso pojasnjeni.

Metod se je po izpustitvi iz zapora vrnil h knezu Koclju v Panonijo in na Moravsko. Nadaljeval je misijonsko delo in kljub prepovedi vodil bogoslužje v slovanskem jeziku. Vzgajal je domače duhovnike in nadaljeval prevajanje Svetega pisma, izbranih del cerkvenih očetov in civilnega prava (Žitja Metoda XV, 1–5). Medtem so Franki odstranili kneza Rastislava in tudi Kocelj po 874 ni več omenjen. Na čelo Velike Moravske je prišel knez Svetopolk, ki ni več podpiral slovanskega bogoslužja. Obdal se je z bavarsko duhovščino, ki se je vrnila na Moravsko. Odnosi z Metodom so se poslabšali tudi zato, ker mu je nadškof očital nemoralno življenje. Svetopolk ga je v Rimu obtožil zmot in krivih naukov. Papež Janez VIII. se je 879 odzval s pismom in Metodu ukazal, naj se zglasi v Rimu; to se je zgodilo ob koncu 879 ali v začetku 880. Papež je skupaj s sinodo škofov preveril zadevo in ga oprostil vseh obtožb. Sad tega srečanja je bilo papeževo pismo Industriae tuae (880), s katerim vnovič dovoljuje slovansko liturgijo in potrjuje celotno delo bratov misijonarjev. Metoda potrjuje kot pastirja in nadškofa Moravske, ne pa več Panonije, ki je bila po obdobju kneza Koclja vnovič trdno vključena v frankovsko cesarstvo. Na koncu pisma hvali slovansko pisavo, ki jo je iznašel Konstantin Filozof, in obsoja »trijezično herezijo«.

Poleti 880 se je Metod s papeževim pismom vrnil iz Rima na Moravsko, verjetno prek Hrvaške in Panonije. Papež je hkrati na priporočilo Svetopolka imenoval in posvetil duhovnika Vihinga, po rodu Alemana, za škofa v Nitri na Moravskem. Ta je bil zagrizen Metodov nasprotnik in je z intrigami spodkopaval njegovo delo na področju slovanske liturgije.

Pozimi 881–83 je Metod na povabilo bizantinskega cesarja Bazilija I. Makedonca obiskal Carigrad. Cesar in patriarh Fotij sta v celoti podprla njegovo misijonsko delo in nauk. Metod je vse življenje ostal zvest tako bizantinski kakor tudi rimski Cerkvi in je s tem ustvaril pristno vez med njima. V zadnjih letih življenja je dokončal prevode svetopisemskih (celotno Sveto pismo razen obeh knjig Makabejcev), patrističnih in pravnih besedil. Prevodi so le delno ohranjeni. Služili so učencem obeh bratov, ki so nadaljevali njuno delo v Bolgariji in Makedoniji. Metod je med drugimi krstil češkega kneza Borivoja (ok. 875) in kneza, ki je vladal v porečju Visle na Poljskem. 884, verjetno v Tullnu, se je srečal tudi s frankovskim cesarjem Karlom III. Na Moravskem je za svojega naslednika določil učenca Gorazda, Moravana, ki je bil doma tako v vzhodni kakor v latinski kulturi. Preden mu je uspelo dokončno hierarhično organizirati svojo cerkveno pokrajino, je umrl. Pokopali so ga v stolnici, ki naj bi po izročilu stala blizu Velehrada na Moravskem. Pri Mikulčicah so arheologi odkrili veliko moravsko naselbinsko središče z več cerkvami, za katerega domnevajo, da je bilo Metodovo cerkveno središče in njegov grob.

Cirila in Metoda vedno imenujemo v isti sapi, upodabljajo ju skupaj in imata tudi skupni praznik (5. julij). V njunem času so se kazale prve večje razpoke med Vzhodom in Zahodom, 867 pa je pod patriarhom Fotijem prišlo do prvega razkola. Ciril in Metod se mu nista pridružila, čeprav sta bila učenca in prijatelja uglednega patriarha, ampak sta se prav tisto leto skupaj z učenci odpravila v Rim, da svoje delo predstavita »apostoliku« (papežu), kakor ga spoštljivo imenujeta v spisih. Vseskozi sta priznavala rimsko prvenstvo in ostala vdana rimski Cerkvi. Gradila sta most ter ustvarila vez med vzhodnim in zahodnim izročilom.

Pismo Janeza VIII. Industriae tuae (880) je kljub pridržkom velikega zgodovinskega pomena za slovansko liturgijo in misijonsko delo obeh bratov, vendar je potrditev veljala komaj pet let. Metodov naslednik Gorazd zaradi spletk škofa Vihinga svoje službe ni mogel opravljati. Vihing je dosegel, da je papež Štefan V. (885–91) slovansko bogoslužje spet prepovedal in Metoda obtožil krivoverstva. Vodstvo njegove nadškofije je prevzel Vihing. Metodovi učenci grškega in slovanskega rodu so morali 885/886 zapustiti Moravsko in Panonijo. Po imenu so znani Gorazd, Kliment (Ohridski), Naum, Angelarij, Konstantin Prezbiter in Sava. Svoje delo so nadaljevali v takratni Bolgariji (Preslavska šola) in Makedoniji (Ohridska šola). V Preslavu so Kliment, Naum in drugi učenci ok. 893 Cirilovo glagolsko pisavo zamenjali s preprostejšo abecedo »cirilico«, ki je bolj tekoča in praktično uporabna ter se je uveljavila pri vzhodnoslovanskih narodih (Rusi, Belorusi, Ukrajinci, Rusini, Srbi, Makedonci in Bolgari) in pri starih Romunih. Oblikovali so jo večinoma na podlagi grških velikih črk (unciale). Bogoslužje, ki uporablja starocerkvenoslovanščino in glagolico, so učenci razširili po Bolgariji, Makedoniji, Duklji, Zahumju, Bosni in Hrvaškem. V severozahodnih hrvaških pokrajinah (Istra, Kvarnerski otoki, Hrvaško primorje, Lika, Krbava, Dalmacija) in nekaterih slovenskih krajih (Dolina pri Trstu, Krkavče, Koper) se je glagoljaško bogoslužje obdržalo vse do novejše dobe in je bilo prilagojeno zahodnemu (rimskemu) obredu. V glagolici so napisani številni liturgični glagolski spomeniki. Po zadnjem koncilu (1962–65) je starocerkvenoslovanščino zamenjal domači jezik.

Cirila in Metoda so njuni učenci takoj po smrti imeli za svetnika. Kljub temu da uradno nista bila razglašena za svetnika, se je iz Rima in z Moravske njuno češčenje razširilo med južne Slovane, zlasti v Bolgarijo in Makedonijo (tam ju skupaj s Klimentom Ohridskim slavijo kot ustanovitelja bolgarske in makedonske književnosti) ter od tam tudi v Rusijo. Pojavljata se tudi na pravoslavnih ikonah. V zgodovinskem spominu Slovencev do druge polovice 19. stoletja Ciril in Metod nimata pomembnejše vloge. V srednjem veku njunega kulta v slovenskih deželah še ni zaslediti. V nemškem Aachnu so imeli slovenski romarji od 1495 beneficij za lastnega duhovnika pri oltarju, ki je kasneje (1613) izpričan kot oltar Cirila in Metoda (oboje je obstajalo do 1734). Cirilmetodijsko dediščino je med prvimi oživil lavantinski (mariborski) škof Anton Martin Slomšek, ki je 1851 ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda. Njen namen je bil molitev in delo za zedinjenje s pravoslavnimi Cerkvami. Slomšek je v svetih bratih častil zavetnika krščanske edinosti in predstavnika še nerazdeljene Cerkve. Odtlej se je število njunih upodobitev v likovni umetnosti povečalo. Svetnika sta postala sestavni del ikonografskega programa slovenskih cerkva. Pojavljata se na številnih oltarjih in poslikavah. 1885 je bila ustanovljena narodnoobrambna in narodnoafirmativna prosvetna Družba sv. Cirila in Metoda. S tem sta bila Ciril in Metod kot del ikonografije nacionalnega bogoslužja umeščena v slovenski nacionalni kontekst. V 19. in 20. stoletju so z njima povezovali sprejetje krščanske vere, prizadevanje za slovanstvo in slovensko identiteto, zlasti na slovenskem obrobju, na narodno ogroženem severovzhodu in na zasedenem Primorskem, kjer ju je največkrat upodobil Tone Kralj. Še pogostejše so podobe svetih bratov pri drugih Slovanih, kjer se njuno izročilo ni pretrgalo. Ob obhajanju tisoče obletnice njunega prihoda na Moravsko (1863) in pozneje so bila v slovenskih krajih množična praznovanja, ob katerih so jima posvečali spodbudne in poučne pesmi z verskovzgojnim namenom. V našem leposlovju so njun lik opisovali Josip Jurčič, Ivan Pregelj, Ivan Vuk, Stanko Cajnkar, Zora Piščanc, Metod Turnšek, Oskar Hudales, Vlado Peteršič, Vinko Korošak in drugi. Bogata je tudi folklorna motivika (legende, povedke, pesmi), ki se nanaša na potovanje obeh bratov prek našega ozemlja.

Za vso Katoliško cerkev je njuno češčenje 1880 potrdil in ukazal papež Leon XIII.; to dejanje je bilo enakovredno kanonizaciji (razglasitvi za svetnika). Izdal je okrožnico Grande munus (1880), k čemur naj bi ga spodbudil đakovski škof Josip Juraj Strossmayer. Z njo je za vso Cerkev uvedel praznik Cirila in Metoda; ta se v Sloveniji in v slovanskih deželah obhaja 5. julija, drugod pa 14. februarja, na dan Cirilove smrti. V prvi polovici 20. stoletja se je preučevanju cirilmetodijske tematike posvečal teolog, zgodovinar in slavist Franc Grivec, za njim pa teolog Franc Perko. Papež Janez XXIII. je ob 1100. obletnici prihoda svetih bratov na Moravsko napisal pismo Magnifici eventus (1963) in v njem poudaril, da je rodovitno srečevanje med različnimi izročili nujno za krščansko edinost in vesoljnost. Papež Janez Pavel II. je z apostolskim pismom Egregiae virtutis viri (1980) Cirila in Metoda razglasil za sozavetnika Evrope, poleg že 1964 razglašenega zavetnika sv. Benedikta. Ob 1100. obletnici smrti sv. Metoda (1985) je Janez Pavel II. kot prvi papež, ki je bil »sin slovanskega naroda«, objavil okrožnico Apostola Slovanov (Slavorum apostoli). V njej sveta brata imenuje »člen edinosti ali duhovni most med vzhodnim in zahodnim izročilom« ter »zaščitnika ekumenskega prizadevanja«. Ciril in Metod sta glavna zavetnika ljubljanske(od 1961) in sozavetnika mariborske nadškofije (od 1963), sv. Metod pa je glavni patron murskosoboške škofije (ustanovljene 2006). Na naših tleh so jima začeli posvečevati kapele ter župnijske in podružnične cerkve v začetku 20. stoletja (Podgrad pri Ilirski Bistrici, Brje na Vipavskem, Ljubljana Bežigrad, Maribor Tezno, Škofljica in Radenci; znotraj našega etničnega ozemlja pa še Padriče v župniji Bazovica in Cerovlje v župniji Mavhinje). Posvečeni sta jima tudi grškokatoliška cerkev v Metliki in srbska pravoslavna cerkev v Ljubljani. Od 1952 je ob škofiji in stolnici v Ljubljani poimenovan Ciril-Metodov trg. Slovenska škofovska konferenca od 1985 podeljuje odličja sv. Cirila in Metoda.