Czeike, Maks (1879–1945)

CZEIKE, Maks (Max Czeike, Max Conrad Czeike), arhitekt, stavbenik (r. 12. 12. 1879, Nový Jičín, Češka; u. maj ali junij 1945, Maribor (?)). Oče Rudolf Czeike, suknar, mati Mathilde Czeike, r. Řehar. Stric Heinrich Czeike st., arhitekt, bratranec Heinrich Czeike ml., arhitekt.

Rojen je bil na Moravskem v nemško govoreči družini, katere predstavniki so se več generacij ukvarjali s tkalstvom in suknarstvom. Podatki o mladosti in šolanju niso znani, na izbiro njegovega poklica je bržkone vplival stric Heinrich, ki je bil arhitekt. Iz ustnega izročila izvirajočega podatka, da je študiral na akademiji upodabljajočih umetnosti (Akademie der bildenden Künste) na Dunaju pri Ottu Wagnerju, a študija ni dokončal, arhivski viri ne potrjujejo. V Mariboru se prvič omenja 1902, ko ga zasledimo kot risarja pri arhitektu in stavbnem mojstru Fritzu Friedrigerju. Koncesijo za obrt stavbenika je pridobil 1910, 1912 pa je postal Friedrigerjev družabnik v gradbenem podjetju Friedriger u. Czeike, Architekten und Baumeister. Po Friedrigerjevem odhodu iz Maribora 1920 je prevzel vodenje podjetja. Zadnje načrte je izdelal 1937, 1938 pa je njegovo podjetje prevzel dotedanji obratovodja Jože Požauko. Zadnjič je Czeike svojo obrt prijavil 29. avgusta 1941. Po pričevanju sosedov so ga konec maja ali v začetku junija 1945 odpeljali od doma in izvensodno usmrtili, čeprav ni dokazov o njegovem sodelovanju z okupatorjem.

Bil je eden vodilnih mariborskih stavbenikov prve polovice 20. stoletja, ki je skupaj s Friedrigerjem ali samostojno zgradil vrsto objektov, največ v Mariboru. Pretežno je gradil po lastnih načrtih, občasno pa je nastopal kot izvajalec projektov drugih arhitektov. V njegovem opusu prevladujejo stanovanjske zgradbe, nekaj je tudi javnih stavb in verskih objektov. Slogovno je pri nekaterih objektih ostajal zvest tradiciji poznega historizma (npr. neuresničena neobaročna župnijska cerkev (ž. c.) sv. Magdalene, 1925, Maribor), večinoma pa je zanj značilen modernizirani neoklasicizem, ki je bil pogost v srednjeevropski arhitekturi časa med obema vojnama. Med pomembnejša dela sodi predelava in nadzidava mariborske vile Langer za potrebe dnevnega zavetišča za otroke (1926, 1928–31), pri kateri je z dodanimi neoklasicističnimi elementi (npr. trikotno čelo nad klasicistično vhodno lopo iz 19. stoletja) poudaril klasicistični značaj stavbe. Frančiškansko pokopališče na Pobrežju (1930; delno uresničeno) z arkadami, ki predstavljajo odmev poznohistorističnih pokopaliških objektov v srednji Evropi, sodi med najpomembnejše pokopališke arhitekture prve polovice 20. stoletja na Slovenskem. V tridesetih letih je nekajkrat sodeloval z Jožetom Plečnikom kot izvajalec njegovih mariborskih del (kapela Srca Jezusovega v jezuitskem samostanu, 1932; osvetlitev frančiškanske cerkve s pomočjo odpiranja slepih oken, 1935). V manjši meri je bil aktiven kot urbanist (regulacijska načrta za Koroško predmestje, 1928, in Magdalenski trg, 1932, oboje v Mariboru), vendar njegove zamisli niso bile realizirane, oblikoval pa je tudi pohištvo in peči.