Černivec, Josip (1896–1964)

ČERNIVEC, Josip, arhitekt (r. 4. 10. 1896, Ljubljana; u. 1. 8. 1964, Ljubljana). Oče Franc Černivec, gostilničar, posestnik, trgovec, mesar, mati Josipina (Jozefa, Jožefa), r. Čejšek, gostilničarka, posestnica. Žena Mila (Marija, Milka) Černivec, r. Kogej, operna pevka.

Maturiral je 1915 na ljubljanski realki in se nato vpisal na študij gradbeništva na tehniški visoki šoli na Dunaju (Technische Universität Wien). Šolanje je 1922 zaključil z uspešno opravljenim državnim izpitom in se vrnil v Ljubljano. V šolskem letu 1922/23 je poučeval na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. 1923–29 je bil zaposlen pri Gradbeni direkciji za Slovenijo, nato pa do konca druge svetovne vojne na tehničnem oddelku Kraljevske banske uprave Dravske banovine. Po vojni je ohranil zaposlitev v gradbeno-upravni stroki: delal je na Ministrstvu za gradnje LRS (1945–47) in pri njegovem Projektivnem zavodu (1947–49). Po uvedbi nove upravno-teritorialne razdelitve države je služboval na Oblastnem ljudskem odboru Ljubljana (1949–50), nato je bil približno pol leta zaposlen v projektantski organizaciji Slovenija projekt (1950) in pri Svetu vlade LRS za gradbene in komunalne zadeve (1951–52) ter na Mestnem ljudskem odboru Ljubljana (1952–55). Po njegovi ukinitvi je bil do upokojitve 1962 zaposlen kot urbanistični inšpektor na oddelku za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana.

Uvrščamo ga med prve predstavnike modernizma na Slovenskem, ki so kljub ohranitvi klasične arhitekturne govorice v svojih delih ‒ domnevno pod vtisom dunajske moderne arhitekture ‒ postopno uvajali nove smernice v arhitekturi. Na osnovi skopih podatkov o njegovem delu je znano, da je kot član upravnega odbora Zdravilišča Golnik načrtoval moderno betonsko ležalnico in uredil teraso pred glavnim poslopjem zavoda (1926) ter vodil nadaljnjo ureditev zdravilišča po načrtih arhitekta Ivana Vurnika (okvirno do 1928). V Ljubljani je načrtoval in vodil gradnjo poslopja Poštne hranilnice (1928–29), pri katerem je ohranil klasično dvodelno členitev fasade, ki razkriva vsebinsko organizacijo stavbe v notranjosti s prostori hranilnice v pritličju in pisarnami v nadstropjih. Kamnito pritličje je obogatil z dekorativnimi kovinskimi mrežami pritličnih oken in s kiparskim okrasom ob glavnem vhodu (delo Ivana Jurkoviča). S širokim strešnim napuščem je celoti dal značilen ekspresionistični poudarek. 1930 je po nalogu kraljevske banske uprave pripravil idejni načrt s kalkulacijo stroškov gradnje Narodne in univerzitetne knjižnice. Za uslužbence Poštne hranilnice je 1938 načrtoval monumentalno stanovanjsko poslopje v obliki črke L na prostoru nekdanje konjušnice. Gladko, s teranovo ometano fasado je razčlenil z enakomernim ritmom oken, visoko pritličje pa delno oblekel v rustiko. Celoto je ponovno prekril z izstopajočim napuščem. Monumentalnost volumnov je omilil s terasastima, za nadstropje nižjima zaključkoma obeh krakov. V neposredni bližini je leto kasneje začela rasti stanovanjska hiša Pokojninskega sklada banovinskih uslužbencev, pri kateri je z izjemo lož na zahodni strani na podoben način razčlenil zunanjščino. Objekt je zasnoval bolj moderno in ga postavil v sredino stavbne parcele kot prostostoječ stanovanjski blok. Izkušnje, ki si jih je med obema vojnama pridobil z načrtovanjem vzdrževalnih in prenovitvenih del gledaliških poslopij, npr. krožni oder za opereto Boccaccio Narodnega gledališča v Ljubljani (1935) in idejni načrti za njegovo slikarno in kulisarno (1938), so mu po vojni prinesle ugled na tem področju. Kot izvedenec za projektiranje odrskih naprav je postal član projektantske skupine, ki je načrtovala delavski dom v Trbovljah (1952–56). Bil je avtor idejnih načrtov za prenovo ljubljanske Drame, zlasti odrskega prostora in zunanjščine (1952). Veliko truda je vložil tudi v načrtovanje sanacije in rekonstrukcije ljubljanskega magistrata (1954–58).

Kot zastopnik banske uprave je bil večkrat član različnih natečajnih komisij in strokovnih odborov (npr. 1938 član tehničnega odbora za poglobitev glavne železniške postaje v Ljubljani, 1940 pa član natečajne komisije za izbor projektov Slovenskega doma v Ljubljani). Bil je tudi član ljubljanske sekcije Jugoslovanskega društva inženirjev in arhitektov ter zanjo 1926 opravljal blagajniške posle.