Čampa, Ivan (1914–1942)

ČAMPA, Ivan (psevdonimi Bločan, Vane Betkin, France Zanoškar, šifra I. Č.), pisatelj, pesnik (r. 15. 11. 1914, Nemška vas na Blokah; u. 27. 7. 1942, Sveti Vid, Cerknica).

Od 1927 je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Občutek tujosti je povezal z življenjem v mestu, kar je sčasoma okrepilo njegovo idealiziranje vaškega življenja, tako očitno v poznejših literarnih delih. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je moral šolanje 1935 zapustiti. Objavljati je začel še kot najstnik v letniku 1932/33 mladinske revije Zvonček, prva objavljena pesem pa se je imenovala Zmagalec. V naslednjih dveh letih so se prvim pridružile pesemske objave v drugih publikacijah, mdr. v Mentorju in Novi dobi. Že v sledečih treh letnikih pa je v več revijah objavil vsaj sedeminsedemdeset pesmi, pogosto s krščansko ali kmečko žanrsko motiviko.

Samo 1936 so mu v Zvončku, Mentorju, Kresu idr. natisnili več kot trideset pesmi, prvič pa je objavil tudi svojo prozo: v Mentorju je izdal tudi zgodbo o ljubljanskem dijaštvu Kadar srce zacvete, avtobiografsko povest o prvi neuslišani ljubezni. Njegova proza iz tridesetih let 20. stoletja je bolj vezana na aktualno družbeno dogajanje kot idilična poezija; 1936 je v Kresu izšla povest o nazorskih in strankarskih sporih med vaškimi telovadci Mrak nad vasjo. V klerikalni Straži v viharju (1936–37) je pod imenom V Šahnu izhajalo tudi poglavje »kočevske novele«. Kot prvi slovenski avtor, ki je literarno upodobil Kočevje, je 1937 v Kresu objavil esej o kočevskih razmerah Od reke Rinže tja do brega Kolpe. Stisko kočevskih Slovencev, ki so se vse bolj bali kočevskih Nemcev, opogumljenih s Hitlerjevim vzponom, je istega leta opisal v zgodbi Na koncu sveta, portretu slovenskega duhovnika, ki službuje med Kočevarji, januarja 1938 pa je na to temo izdal tudi politični spis Narodna samozavest – sveta dolžnost : nekaj misli ob priliki »Slovenskega dneva« v Kočevju. V Mentorju 1937/38 se je poskusil še v pisanju o literaturi, in sicer s petindvajsetletnim prerezom Mentorjevega izhajanja Srebrna žetev.

Krajši čas je jeseni 1937 preživel v Ljubljani, srednje šolanje pa je nato nadaljeval zasebno v Kočevju in naposled 1938 kot privatist maturiral na ljubljanski III. realni gimnaziji. Vpisal se je na študij prava in zatem pedagogike, vendar predavanj večinoma ni obiskoval, saj je zaradi revščine opravljal različna priložnostna dela (inštruktor, akviziter, prevajalec idr.). Tudi pisal je le priložnostno in v časovni stiski, ki jo je pogojevala gmotna; literarni zgodovinarji ocenjujejo, da se naglica in pomanjkanje samokritičnosti poznata na njegovem tedanjem slogu. Marca 1938 je v samozaložbi izdal zbirko Iz belih noči. Kritiki so ji očitali začetništvo, pohvalili pa so Čampov smisel za verzifikacijo. Junija se je kot poročevalec honorarno zaposlil pri dnevniku Slovenski dom.

V Mentorju je poleti 1938 začela izhajati njegova »povest iz športnega življenja«, Poletje šole in ljubezni o športni in ljubezenski tekmovalnosti, s katerima so si mladi ljubljanski jadralni letalci na Blokah krajšali poletja. Istega leta je objavil tudi osem pesmi in začel intenzivneje prevajati prozo, mdr. povest Arne (v prevodu Anže) norveškega nobelovca Bjørnstjerna Bjørnsona. Junija 1938 se je zaposlil v ljubljanskem internatu Marijanišče kot dijaški prefekt.

Po posredovanju Frana Saleškega Finžgarja je junija 1939 dobil zaposlitev pri Novi založbi. V tistem času so z literarnimi družabniki na njegovo pobudo v Ljubljani ustanovili Literarni klub (LK) (1939–41) in klubsko založbo, ki jo je Čampa (od novembra njen tajnik) tudi vodil. Zgodnji oglas založbe je mdr. napovedoval Čampovo zbirko Boginja Živa, ki pa ni izšla, prav tako kot ne naslednje leto pri Mohorjevi družbi napovedana povest Borba za zemljo. V tej naj bi se Čampa vrnil h kočevarskim temam in osvetlil propad kočevskih bajtarjev skozi tragičen boj slovenskega hlapca z nemškim gospodarjem. V Mladiki je 1939 izšel njegov naravoslovni spis Iz zgodovine zlatih ribic.

1940 je opustil knjigotrško službo in postal dnevničar pri ljubljanski carinarnici, poleti istega leta pa je v založbi LK izdal svojo edino prozno monografijo in eno redkih slovenskih idiličnih povesti Mlin v grapi s štirimi akvareli prijatelja, akademskega slikarja Rika Debenjaka. Idealizacija kmečkega življenja je bila tudi posledica tujosti, ki jo je občutil v ljubljanskem mestnem življenju. V Kresu je vse leto objavljal sentimentalno povest Ivan Novak o dogodkih pred Majniško deklaracijo 1917. Povest o šestošolcu, ki so mu očeta usmrtili na vojaškem strelišču pod Golovcem, je posvetil neznanim junakom, ki so se žrtvovali za prvo Jugoslavijo. V tistem času je pisal tudi otroške pesmi in sonete, posvečene materinstvu, in jih objavljal v katoliškem glasilu za otroke Vertec, Mladiki, Domu in svetu ter Dejanju. Kasneje se je deloma razšel z založbo LK in ustanovil svojo založbo Pastir, februarja 1941 pa je po zaostritvi finančnih sporov s štirimi drugimi člani izstopil iz LK. Zaradi okupacije je LK prenehal delovati, njegovi tedanji člani pa so se jeseni pridružili OF. Poleti 1941 je Čampa pustil službo v carinarnici ter se z ženo in dvema otrokoma ter Rikom Debenjakom preselil najprej v Nemško vas na Blokah. Tam je Čampa prvič živel vaško življenje, o katerem je hrepeneče pisal v Ljubljani. Kmetoval je in čebelaril, zraven pa pisal za Našo moč in prevajal za Slovenski dom. Avgusta se je družina z Debenjakom preselila v Novo vas na Blokah, kjer se je Čampa povezal z OF. Novembra 1941 je pri založbi Pastirček izdal zbirko sonetov Šotor v zatišju z Debenjakovimi jedkanicami. Zbirka velja za njegovo najprepričljivejše delo in za eno najbolj motivno-tematsko enotnih zbirk slovenske ljubezenske lirike, osredinjeno okrog himnično slavljene ljubezenske sreče in nosečnosti.

Eno zadnjih literarnih del, nedokončana »povest iz notranjskih hribov« Mešetarji (Naša moč, 1941/42), govori o ljubezni med preprodajalcem konj in vaškim dekletom. V istem obdobju je Čampa začel objavljati še nekaj nedokončanih del. Med njimi so tri nadaljevanja povesti V mesto je hotela za Kmečko ženo in tipkopis začetka Kolibe onkraj Blošce o zdravniku samotarju. Objavljal je tudi poezijo in kratko prozo, nekatera prozna dela kot »roman v verzih« o zagrenjeni materi in živahni hčeri Ivje se iskri ali povest o lastni družinski hiši Srčna skala pa so ostala neobjavljena. Podobno kot Mlin v grapi so tudi ta dela in odlomki v glavnem zastavljeni idilično. Kot aktivista OF (člana rajonskega odbora) so ga poleti 1942 ob začetku velike italijanske ofenzive vpoklicali v velikobloško vojašnico. Po zasliševanju in mučenju je bil z drugimi ustreljen in pokopan v grob, ki si ga je moral pred tem izkopati sam. Spominsko obeležje prvih dvanajstih žrtev fašističnega nasilja na Blokah so postavili 1956.

1940 je bil med prejemniki literarne nagrade Konzorcija Doma in sveta. Ob dvajseti obletnici uboja (1962) je založba Lipa izdala knjigo njegovih izbranih pesmi Ivje se iskri, za katero je izčrpno spremno besedo prispeval Jože Dular, likovno gradivo pa Riko Debenjak. 2008 so po njem poimenovali podružnico cerkniške Knjižnice Jožeta Udoviča v Novi vasi. Ob stoti obletnici rojstva 2014 je bilo Čampi odkrito spominsko obeležje, delo akademske kiparke Milene Braniselj, Marija Hribar je tedaj uredila publikacijo o njem.