Cvikl, Alojzij (1955–)

CVIKL, Alojzij (Lojze Cvikl, Alojz Cvikl), mariborski nadškof metropolit, jezuit (r. 19. 6. 1955, Celje). Oče Jožef Cvikl, delavec, mati Terezija Cvikl, r. Plešnik.

Otroštvo je preživljal v Vizorah pri Novi Cerkvi. Prve štiri razrede osnovne šole je obiskoval v Novi Cerkvi (takrat Strmec pri Vojniku), nadaljeval pa na Dobrni. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in 1974 maturiral.

Jeseni 1974 je vstopil v noviciat Družbe Jezusove, ki ga je opravil v Borovnici. 1976 je v Novem mestu odslužil vojaški rok in se v študijskem letu 1977/78 vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. 1979/80 je bil na opravljanju redovne prakse v Torinu, kjer je bil vzgojitelj in učitelj verouka v jezuitskem kolegiju. 1980 je študij nadaljeval v Rimu na papeški univerzi Gregoriana in ga zaključil 1983, ko je bil tudi posvečen v diakona. V Novi Cerkvi ga je julija 1983 v duhovnika posvetil mariborski pomožni škof Jožef Smej.

Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo v župniji Ljubljana - Dravlje. Pri pastoralnem delu v obdobju 1983–88 se je posvečal katehezi mladih in zakoncev. Jeseni 1988 je odšel na podiplomski študij pedagogike in katehetike na fakulteto Lumen Vitae v Bruselj. 1990 je tam zagovarjal magistrsko nalogo na temo vzgoje odraslih v župniji. Po vrnitvi domov je bil jeseni 1990 imenovan za župnika v župniji Ljubljana - Dravlje. Jezuitsko formacijo je zaključil s tretjo probacijo v Padovi, kamor je odšel spomladi 1993. Istega leta je v Dravljah izpovedal slovesne redovne zaobljube.

1993–95 je bil prvi ravnatelj Jegličevega dijaškega doma v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. Z imenovanjem mu je bila zaupana tudi skrb za pripravo prostora, vzgojnega programa in iskanje prvih sodelavcev. Postal je prvi učitelj verouka na Škofijski klasični gimnaziji (1993–2001) in bil tam v šolskem letu 1994/95 tudi pomočnik ravnatelja.

Spomladi 1995 je bil imenovan za provinciala Slovenske province Družbe Jezusove (1995–2001). V tistem času je bila jezuitom vrnjena cerkev sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani. Prizadeval si je tudi za dokončanje in posvetitev cerkve v Kočevski Reki. Januarja 1996 je postal predsednik Zveze višjih redovnih predstojnikov in predstojnic, ki se je v obdobju njegovega predsedovanja 1999 preimenovala v Konferenco redovnih ustanov Slovenije (KORUS). Do 2001 je bil član različnih komisij pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK). 1997–2002 je sodeloval pri pripravi vseslovenske sinode (tj. Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem) in 2002 pomagal pri oblikovanju sklepnega sinodalnega besedila (Izberi življenje : sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem). Sodeloval je tudi pri organizaciji obeh obiskov papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji (1996, 1999). Bil je eden od pobudnikov in ustanoviteljev revije Vzgoja.

2001–10 je bil rektor Papeškega kolegija Russicum (Pontificium Collegium Russicum) v Rimu. V skupnosti, v kateri sobivajo pravoslavci in katoličani, se je trudil za edinost kristjanov in ustvarjanje ekumenskega ozračja. Kolegij je bil v času njegovega vodenja temeljito prenovljen, vanj se je naselila skupnost sester. Marca 2009 je za tisk pripravil knjigo o slovenskem jezuitu Maksimilijanu Žitniku z naslovom Il Padre : Servire nel nascondimento – Maksimilijan Žitnik SJ.

Novembra 2010 je bil imenovan za ekonoma v Nadškofiji Maribor, ki se je takrat spoprijemala s hudo finančno krizo. Z upniki nadškofije se je trudil skleniti sporazum, do katerega je prišlo 3. marca 2015. Sočasno (2010–15)je opravljal službo duhovnega pomočnika v Vitanju. Marca 2015 ga je papež Frančišek imenoval za mariborskega nadškofa metropolita. Posvečen je bil aprila 2015. Istega leta ga je SŠK imenovala za predsednika Slovenske karitas. 2017 je bil za dobo petih let izvoljen za podpredsednika SŠK, v okviru katere vodi Urad za mlade.