Cesar, Ivan (1896–1965)

CESAR, Ivan (Janez Cesar), igralec, gledališki pedagog (r. 6. 10. 1896, Dolnja Težka Voda; u. 3. 12. 1965, Ljubljana). Oče Ivan Cesar, sodni poduradnik, mati Ivana Cesar.

V začetku 20. stoletja se je družina preselila v Novo mesto, na Breg, kjer je obiskoval deško ljudsko šolo in gimnazijo (1902–07). Novomeško višjo gimnazijo je 1915 zaključil z maturo.

Kot sedemletni fant se je prvič srečal z gledališčem, ko je spoznal moškega, znanega po imenu Amerikanec Žan. Cesarju je bil prvi mentor, vpeljal ga je v gledališki svet, predvsem v svet komedije. V Novem mestu so takrat na Rokodelskem odru uprizarjali predvsem komedije in veseloigre gostujoči amaterski igralci rokodelci.

Na odru Narodne čitalnice v Novem mestu so 1914 pripravili uprizoritev dramatizacije Tihotapca Josipa Jurčiča, kjer je Cesar prvič nastopil v vlogi starega Štivernika. Izkušnja je bila zanj odločilna, saj si je zadal cilj, da postane igralec. Z Narodno čitalnico v Novem mestu je sodeloval vse do 1922. Uresničitev njegovih načrtov je prekinila prva svetovna vojna, že 1915 je bil vpoklican v vojsko. Ko se je po treh letih in pol vrnil s fronte, se je zaposlil kot železniški uradnik, najprej v Novem mestu, nato na Jesenicah (1919–20), v Slavonskem Brodu in nazadnje še v Zagrebu (1921), kjer je z zanimanjem spremljal uprizoritve tamkajšnjega gledališča. Ko je bil zaposlen na Jesenicah, je sodeloval pri tamkajšnjem Gledališkem društvu, do 1920 je igral v desetih različnih delih, od katerih je štiri tudi režiral. Nastopil je v vlogi Perescanaya v domoljubni igri Damjanka Jakoba Špicarja (1919), njegov najpomembnejši gledališki prispevek pa je bila vloga Kantorja v Kralju na Betajnovi Ivana Cankarja. Uprizoritev je na prigovarjanje Fedorja Gradišnika tudi režiral (1920). Med pomembnimi igralskimi nastopi je še vloga Hrasta v krstni uprizoritvi Pri Hrastovih Franca Ksaverja Meška (1920). V Zagrebu se je 1921 dokončno odpovedal železnici in se istega leta pridružil igralski skupini novoustanovljenega Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, kjer je deloval do 1923. Tedaj je to gledališče veljalo za valilnico ustvarjalcev, ki so se v veliki meri uveljavili tudi v profesionalnem svetu, zlasti v Narodnem gledališču v Ljubljani (Drama). Medtem ko je deloval v Šentjakobskem gledališču, je v Drami 1921/22 tudi statiral, 1921 je tam prvič nastopil v vlogi Debelega človeka v Pohujšanju v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja. Cesar je v ljubljanski Drami nastopal do upokojitve 1962.

Bil je strasten samouk, radoveden in ukaželjen opazovalec ljudi ter okolja. Na amaterskih odrih si je pridobil dovolj izkušenj za suvereno obvladovanje odra in gledalcev. Ko se je ukvarjal z likom, se je veliko zanašal na lasten instinktivni odziv na občutenje dražljajev, ki so jih sprožale notranje dileme lika.

V tistem času ni bilo sistematičnega izobraževanja na področju gledališča in igre. Gledališki tečaj je obiskoval v sezoni 1922/23 pri Združenju gledaliških igralcev v Drami. Njegovi predavatelji so bili Osip Šest, Julij Betetto, France Koblar in Adolf Robida. Spremljal je tudi tujo produkcijo na evropskih odrih, kar mu je omogočilo znanje ruskega, nemškega in italijanskega jezika. V tistem obdobju se je v njem prebudila bralna in zbirateljska strast. Pričel je z zbiranjem in branjem vseh knjižnih novosti, ki so izšle na slovenskem knjižnem trgu. S tem si je načrtno pridobival znanja in širil razgledanost. Ob njegovi smrti je njegova zasebna knjižnica štela sedem tisoč naslovov.

Največ zaslug za Cesarjev igralski razvoj je imel Boris Vladimirovič Putjata. 1922–25 je Cesar v Ljubljani hodil k njemu na zasebne ure. Hitro je dojemal bistvo likov in imel sposobnost, vsakdanje življenjske situacije preoblikovati v uspešne igralske improvizacije. Putjata mu je pokazal tehniko za izgradnjo dramskega lika, ki je temeljila na igralskem sistemu ruskega gledališkega režiserja in pedagoga Konstantina Stanislavskega.

1924/25 je z igralko Polono Juvan uspešno gostoval v obmejnih slovenskih krajih in žel priznanje tudi v Beogradu ob gostovanju Drame.

Ko je bil že uveljavljen igralec, ni prenehal delati za amaterska gledališča. Zanje je prevedel in priredil najmanj trideset ljudskih iger. Uprava Drame ga je 1941 imenovala za častnega režiserja.

Ob ustanovitvi Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani (AIU) 1946 se je pridružil prvi skupini pedagogov in bil predavatelj za ljudski oder do 1952. V rusko-jugoslovanski koprodukciji celovečernega filma V gorah Jugoslavije (1946) je nastopil v stranski vlogi kot General Schmulz. Film o jugoslovanskih partizanih je bil prvi film, ki je bil posnet takoj po vojni, zaradi spremenjene politike Sovjetske zveze do jugoslovanske države pa so film umaknili iz distribucije.

Veliko je nastopal v radijskih igrah. 1954–63 je bil član radijskega igralskega ansambla na Radiu Ljubljana. Sodeloval je v raznih oddajah, npr. pri radijskih feljtonih Na današnji dan – Ivan Cesar o koncentraciji na odru (1954) ali pri posebni literarni oddaji Skozi Shakespearovo galerijo (1964). Nabor njegovih radijskih likov je prav tako kot dramski pisan in bogat, mdr. je bil Matevž Trebušnik v Kako je Trebušnik hodil na Triglav (1954), Krjavelj v Desetem Bratu (1954), Cirkuški ravnatelj v Ostržku (1954), Gospod Bax v Nevarnosti (1958).

Petindvajsetletnico umetniškega delovanja je v Drami obeležil z vlogo Jožefa Kantorja v Kralju na Betajnovi Ivana Cankarja (1947), za proslavitev štiridesete obletnice umetniškega delovanja pa si je izbral vlogo Blacka McDonalda v Molčečih ustih Elmerja Harrisa (1954).

V Drami je zadnjič nastopil 1962 s stransko vlogo Predsednika komisije za ugotovitev razmer v Zavodu in v uredništvu v Administrativni baladi Miloša Mikelna. V štiridesetletni igralski karieri je ustvaril nekaj več kot tristo vlog.

Cesar je izoblikoval svoj igralski sistem, ki je povezal realistično rusko šolo s samoniklo improvizatorsko veščino in z njegovim izostrenim čutom za dramske like v kontekstu družbene stvarnosti. Kljub sposobnosti za oblikovanje zahtevnejših vlog je zaradi slabega finančnega položaja Drame le stežka prihajal do pravih priložnosti. Ko je na njenem odru debitiral, sta na repertoarju prevladovali burka in komedija. Gledališka politika tedanjega vodstva ni imela posluha za umetniški razvoj mladih potencialov. Z nastopi in trdim delom je sicer postal slaven in med gledalci zelo priljubljen, a za njegov igralski razvoj je to pomenilo stagniranje.

Zaradi mogočne postave in dolenjske melodike so ga večkrat zasedali v upodobitvah tipičnih ljudskih junakov, občinstvo pa mu je prilepilo etiketo burkeža in naslednika komedijanta Antona Verovška. Znal je mojstrsko upodabljati celo galerijo burkaških in komičnih likov, zlasti briljanten je bil v lahkotnih besedilih avstrijskega dramatika Johanna Nepomuka Nestroya, npr. Policaj v igri Danes bomo tiči (1923), ki jo je moral ponavljati šest sezon. Bil je podjetni mizarski pomočnik Lim v burki Lumpacij Vagabund (1927), nekdanji mesar in kasnejši podjetnik Florjan Špeh v igri Za ljubezen so zdravila (1930) in stremljivi Štefan v burki s petjem Pritličje in prvo nadstropje (1931). Vlogo rogovilastega in zvijačnega Janeza Buče v Utopljencih je igral šest sezon (1929–40), postala je legendarna. Njegove domiselne slike podeželske groteske so se ujemale s sliko staromodnega ljubljanskega življenja, ki je bil napol kmečki in napol gosposki.

Nase je prvič odmevneje opozoril 1925 z vlogo Rožmanovega Janeza v Vdovi Rošlinki Cvetka Golarja. Njegov Janez sodi v galerijo podeželskih likov, ki jih je znal izvrstno upodobiti in posodobiti. Liki so bili iz mesa in krvi, izoblikovani z življenjsko izkušnjo in s potrebno ljubeznivo domačnostjo. Gledalcu jih je znal približal do te mere, da so se jih lahko skoraj dotaknili. Odtlej je dobival večje vloge.

1926 je upodobil priljubljen lik Krjavlja iz Desetega brata Josipa Jurčiča v režiji Pavla Golie. Njegov način igranja te vloge je postavil novi mejnik, novo normo v igranju vaških likov. Krjavelj je bil očiščen vseh okraskov in klišejev; ni bil več samo folklorno privlačna karikatura, ampak tudi človeško tehtna in zaokrožena esenca slovenske ljudske figure.

Cesarjeva igra je postajala čedalje bolj kompleksna in poglobljena. Liki so iz prvotno rahlo glumaške improvizacijske logike počasi prerasli v žive gledališke umetnine. Iz domačega dramskega repertoarja se je zlahka vživel v like svetovne dramatike. Režiser Branko Gavella mu je 1932 ponudil vlogo nebrzdanega viteza Tobije Riga v Kar hočete Williama Shakespeara, s katero je požel kritiška priznanja. Tobijo je končno postavil v svet pravega junaškega humorja.

Cesar je nadvse ljubil dramska besedila Ivana Cankarja. Usode njegovih likov so mu bile blizu in jih je želel čim bolj približati ljudem. Ena njegovih prvih vlog v Cankarjevem nizu je bila Župnik v Hlapcih (1926). Postavil je živega človeka z za tiste čase dokaj nekonvencionalnim pogledom na duhovščino. Opredelil ga je kot vaškega gospoda s svetovnonazorsko omejenostjo, ki trdno veruje v svoja moralna načela in pri sovaščanih vzbuja strahospoštovanje. Cankar je Cesarju služil za nadaljnje študije in oblikovanje likov.

Večkrat se je poizkusil v vlogi Dr. Grozda v Za narodov blagor; igral ga je petkrat: v sezonah 1925/26 in 1926/27 v režiji Milana Skrbinška, 1936/37 in 1945/46 v režiji Bojana Stupice ter nazadnje v sezoni 1949/50 v režiji Slavka Jana. Ko je prvič stopil v čevlje Dr. Grozda, je bila to zanj pretežka naloga in mu ni uspela v celoti. Njegov Dr. Grozd iz 1936 je bil že dovršena in zrela oblika te vloge, ki jo je zastavil že v prvem poizkusu. V vlogi mu je uspelo povezati različne elemente te dvolične osebnosti. V sebi je bil disharmoniziran in s tragikomično dimenzijo uglašen v organsko celoto. Grozdov zajetni fizis je Cesar izrabil za oblikovanje lika, ki je izžareval demonično moč, s katero je nazorno komentiral grozljivi videz družbene stvarnosti. V zadnji različici vloge Dr. Grozda (1949) je še poglobil poprej začrtano igro. Kot so takrat zapisali, se je v njem nahajala vsa tragična nemoč žive kreature, ki ne ve, da propada, in ki misli, da je na višku svojih moči, v resnici pa je živ mrlič. Z igralskega vidika je pomemben prizor, ko hoče ponižati žurnalista Ščuko (igra ga Vladimir Skrbinšek), saj mora tej kreaturi zavezati čevlje. V igralski etudi je v Dr. Grozdu ustvaril notranjo dramsko napetost z združitvijo elementov: nadutost, pijana objestnost, ki se oplaja s perverzijo oblastniške moči, zla slutnja bližajoče se katastrofe in bolestni strah pred izgubo oblasti. Pri tem pa je bil njegov lik vseskozi človeški in verjeten, nikoli teatraličen. V gledalcih je vzbujal sočutje, strah in smeh obenem.

V času upodabljanja prvega Krjavlja in Župnika v Hlapcih (1926) je dobil novo priložnost, vlogo Sartoriusa v igri Kako zabogatiš (Hiše gospoda Sartoriusa) Georgea Bernarda Shawa (1935). Ustvarjalni zalet je nadaljeval s karakterno študijo lika ameriškega gangsterja Dana Packarda v sodobni ameriški tragediji Simfonija 1937 (Edna Ferber, George S. Kaufman, 1937). Z vlogo je že nakazal svojo smer in naklonjenost sodobnejši dramatiki. V tistem času ni bilo veliko igralcev, ki bi sploh zmogli nositi sodobnejši repertoar. Ciril Debevec, režiser v ljubljanski Drami, mu je 1937 ponudil vlogo v apokaliptični absurdni drami Bela bolezen Karla Čapka. Osrednja tema drame je smrtonosna bolezen, ki se epidemično širi po državi in ki je tedaj odkrito aludirala na Hitlerjevo naraščajočo moč ter na nevarnost nacistični idej. Cesar je igral Dvornega svetnika prof. dr. Sigeliusa, ki sodeluje pri odkrivanju seruma proti bolezni oz. ga raje ovira. Izvrstno je upodobil domišljavega primarija klinike, pri katerem se za oholim ravnanjem z obolelimi skriva njegovo neznanje.

Naslednja velika in pretresljiva Cesarjeva stvaritev je bila vloga Ivana Petroviča Vojnickega (striček Vanja) v drami Antona Pavloviča Čehova Striček Vanja (1939).

V krstni izvedbi komedije Profesor Klepec Ferda Kozaka (1940) je bil detektiv Žulaj. Vloga je bila dovršena, izdelana z vsemi človeško tipičnimi lastnostmi in prepričljiva z vsemi njegovimi komičnimi registri. Ob pregledu sezone je izstopal še z vlogo Antona Antonoviča Skvoznika - Dmuhanovskega v Revizorju Nikolaja Vasiljeviča Gogolja (režiser Bratko Kreft, 1940). Njegov mestni poglavar je bil na visoki ravni, z močno prezenco, smiselno ga je dopolnjeval z masko, gibom in narečjem.

Po uspešni sezoni je v gledališču še naprej veljal za preverjenega komika, ki bo zanesljivo napolnil gledališko dvorano. Ob tem so mu dovoljevali še izlete v svet kompleksnejših dramskih likov. V tistem obdobju je bil še Župan v Pohujšanju v dolini Šentflorjanski Ivana Cankarja (1940), Polonij v Hamletu Williama Shakespeara (1941), sodnik Adam v Razbitem vrču Heinricha von Kleista (1944), Hrizal v Učenih ženskah (1946) in Orgon v Tartuffu Molièra (1947).

Cesar je bil razgledan in širokega duha, imel je prirojeno občutljivost za dojemanje družbenih okoliščin in človeka v njem. Veliko se je ukvarjal z vprašanji o slogu slovenske igre, repertoarni politiki, vrednosti gledališke umetnosti v širšem smislu ipd. Njegovo razumevanje igralskega poklica je bilo posebno – z enako vnemo se je posvečal malim in velikim vlogam.

Pot do zločina Miška Kranjca (1947), v kateri je bil Cesar oče Ivan Berden, je bila ena tistih uprizoritev, v kateri mu je s karakterno igro uspelo rešiti nemalo odprtih vprašanj te nejasne dramske osebe. Oče Berden na poti zločina spozna, da pot do bogastva ni tlakovana s srečo, ampak z zatiranjem malih ljudi. Moralno spoznanje očeta Berdena je postalo gibalo razvoja Cesarjeve igre. Ustvaril je lik raznih dinamičnih variant: izbruhi žalosti, jeze, obupa in groženj. Vznemirljiva igra igralca, ki je bila izrazita ob sklepu drame, ko se je boril z notranjo dilemo, ali naj policiji naznani sinov zločin. Stari Berden je vloga, ki sodi v igralčev nabor vrhunskih stvaritev. Zanjo je prejel Prešernovo nagrado (1948).

Cesar je igralski vrhunec dosegel šele v zrelih ustvarjalnih letih. V sodobni ameriški drami Smrt trgovskega potnika Arthurja Millerja (režiser Slavko Jan, 1953) je upodobil pretresljivo zgodbo trgovskega potnika Willyja Lomana, kar je bila vrhunska igralska stvaritev, ki jo strokovnjaki prištevajo med neponovljive mojstrovine slovenske igralske umetnosti. Odrska poezija se je izražala v psihološki študiji raznoterih plasti današnjega časa. Njegova umetnina je odsevala bistvene poteze življenjske bolečine in dileme umetnikovega časa. Trgovski potnik je segel daleč onkraj faktografije tegobnega življenja tega poraženega človeka. Bila je izpoved slehernika, ki se je znašel sredi kaosa, kolesja družbene stvarnosti.

Na odru Drame so 1955 na spored uvrstili prvi del Historije o Henriku IV. Williama Shakespeara, drugi del te kronike pa so uprizorili v naslednji sezoni 1956. Cesar je v obeh zasedbah, v alternaciji s Pavletom Kovičem, igral sira Johna Falstaffa. Uprizoril je še eno mojstrsko študijo tega na videz zabavnega debeluha, zasvojenega z jedačo in pijačo, ki se preživlja z lažmi in lopovščinami. Cesarjev čut za mero je Falstaffa obvaroval cenenega burkaštva in mu ohranil človeško dostojanstvo.

Nastopal je do sezone 1960/61, nekajkrat še v mojstrsko izoblikovanih vlogah, 1962 se je upokojil.

1948 je prejel Prešernovo nagrado za vlogo Berdena v uprizoritvi Pot do zločina avtorja Miška Kranjca in v režiji Slavka Jana, 1949 je ob tridesetletnici ljubljanske Drame prejel posebno priznanje za dvig in razvoj slovenske gledališke umetnosti. Po njem je poimenovana ulica v Novem mestu, v novomeški knjižnici Mirana Jarca je od 1971 urejena spominska soba Janeza Cesarja, v kateri hranijo tudi njegovo bogato knjižno zapuščino.