Capuder, Andrej (1942–2018)

CAPUDER, Andrej (rojstno ime Andrej Janez Capuder), romanist, pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, politik, diplomat (r. 23. 11. 1942, Ljubljana; u. 22. 8. 2018, Dobrna, pokopan v Ljubljani). Oče France Capuder, profesor francoščine in slovenščine, publicist, mati Vida Capuder, r. Suhadolnik, profesorica slovenščine. Sestra Maja Žvanut, zgodovinarka, muzealka, žena Majda Capuder, r. Dekleva, bibliotekarka, prevajalka, hčere Nataša Burger, igralka, Neva Capuder Grce, kiparka, ilustratorka, pravljičarka, in Sonja Weiss, klasična filologinja, prevajalka.

Otroštvo in tudi poznejša leta je večinoma preživel v Ljubljani. Maturiral je 1961 na klasičnem oddelku II. gimnazije na Šubičevi, nakar je eno leto študiral elektrotehniko, preden se je 1962 prepisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani (FF UL), kjer je 1967 diplomiral iz francoskega jezika s književnostjo in italijanskega jezika s književnostjo. 1968–73 je poučeval francoščino na svoji nekdanji gimnaziji v Ljubljani, zatem je postal asistent na Oddelku za romanske jezike in književnosti FF UL. 1980 je doktoriral s tezo o Andréju Bretonu in francoskem nadrealizmu (André Breton med možnostjo in nujo). Eno njegovih poslanstev je bil profesorski poklic, ki ga je opravljal do 2005 (s prekinitvami, ko je bil minister za kulturo in veleposlanik v Parizu). Poleg Pregleda francoske književnosti, predmeta, ki ga je dolgo časa kot edini predavatelj za francosko književnost na oddelku predaval sam, je imel najraje klasicizem in romantiko, dve področji in tematiki, pri katerih sta prišli do veljave tako njegova logična rigoroznost kakor tudi druga, bolj čustvena plat njegovega značaja, obe pa sta se v njem ustvarjalno prepletali. Pred diplomo je v okviru izmenjave dobil enoletno štipendijo za študij na univerzi v Nancyju (1964–65); tam je študiral španščino in francosko književnost. 1970–71 je na univerzi v Aix-en-Provence študiral staro provansalščino ter se poglabljal v trubadursko poezijo in pisal; v Aix-en-Provence je zahajal tudi v začetku osemdesetih let 20. stoletja in tam navezal mnogo plodnih stikov.

1990 je na prvih večstrankarskih volitvah kandidiral na listi Slovenskih krščanskih demokratov (pridruženih Demokratični opoziciji Slovenije - DEMOS-u) in bil izvoljen za poslanca. Bil je minister za kulturo (1990–93) in veleposlanik RS v Parizu (1993–97), nato se je vrnil na FF UL, kjer je ponovno predaval francosko književnost (1997–2004), od 2005 do upokojitve 2009 pa je bil veleposlanik RS v Rimu.

Že med študijem je objavil prve prevode poezije španskih in francoskih avtorjev (Jacques Prévert, Paul Claudel, Jorge Manrique, Luis de Góngora, Antonio Machado). Hkrati je pisal tudi osebne refleksije, pesniške zapise in filozofska razmišljanja. Že 1966 je objavil prevod odlomkov iz Božanske komedije Danteja Alighierija, 1972 pa – pred dopolnjenim tridesetim letom starosti – integralni prevod Božanske komedije. 1975 je izšel njegov prvi roman Bič in vrtavka, v katerem je neki visoki politik videl lastno podobo, omenjeni pa so bili tudi povojni poboji, zato je bila knjiga umaknjena s knjižnih polic. V prevodno literaturo je isto leto prispeval Božje okolje Teilharda de Chardina, avtorja, ki je močno vplival na Capudrovo misel. Leto pozneje je svoj prevajalski opus zaokrožil z manjkajočim jezikom iz skupine romanskih, s portugalščino, in izdal izbor iz Luzijade Luísa de Camõesa. 1977 je začel sodelovati s Slovensko matico, pri kateri sta izšla Mali cvet, neke vrste razvojni roman, v katerem je popisal svoja najstniška leta na Streliški ulici v Ljubljani, in trilogija z zgodbo iz slovenske medvojne in povojne stvarnosti. Prvi del, Rapsodija 20 (1982), začne pripoved o dveh bratih, katerih vzporedni zgodbi se nadaljujeta v viharnem letu 1941, ko vsak svoje ideološko zatočišče najdeta pri nasprotujočih si straneh. Drugi del, Iskanje drugega, je izšel 1991, tretji del, Reka pozabe, pa 2007. 1977 je k Eseju o smehu Henrija Bergsona prispeval spremno študijo s pomenljivim naslovom Henri Bergson ali osmišljena materija. Srečanje z Bergsonom je bilo zanj odločilnega pomena. Odtlej je bila njegova misel, že prej antiracionalistična, bolj kot karkoli drugega filozofija intuicije, uvida, ki si ga ni mogel podvreči noben razsvetljenski ali aristoteljanski racionalizem niti finalizem ali razni teleološki sistemi. 1978 je objavil prevod drugega Teilhardovega dela z naslovom Pojav človeka, 1980 je izšla poezija Francesca Petrarce (njegova dela je prevajal še skoraj do smrti). 1982 je prevedel knjigo Ernesta Sábata Grobovi in junaki, hkrati pa je Slovenska matica izdala prvi del trilogije, roman Rapsodija 20. V naslednjih letih je napisal študijo k Tragičnemu občutju življenja Miguela de Unamuna (1983), pisal je o Edvardu Kocbeku in prevajal Charlesa Baudelairja (1984). Imel je tudi pomembno vlogo pri obuditvi revije Zvon, ki z imenom Celovški zvon, nato pa samo Zvon, izhaja še danes. 1987 je izšel še en Capudrov prevod Petrarce in istega leta tudi spremna študija h knjigi Bolezen za smrt Sørena Kierkegaarda, s čimer se je sklenilo tudi vplivno območje avtorjev, ki so bili za Capudra odločilnega pomena. V Trstu so 1987 izšli še njegovi znameniti Romanski eseji. Prihajal pa je čas njegovih politično angažiranih del, s katerimi je nemalokrat razburkal slovensko politično javnost: npr. s predavanjem Cvet in Sad, ki ga je imel 1985 v Sloveniku v Rimu, ali s člankom Čiščenje slovenskega Avgijevega hleva, objavljenim v Delu 1989. 1991 je v Trstu ponovno izšla Božanska komedija, pri Slovenski matici pa drugi del trilogije Iskanje drugega. V Mozaiku svobode (1992) so zbrani njegovi politični govori in intervjuji, precej jih je ostalo neobjavljenih. Bil je iskan sogovornik, ki je sodeloval tudi pri številnih okroglih mizah, in izjemen pisec, a še boljši govornik. Njegov prvenec Bič in vrtavka je 1993 doživel ponovno izdajo ter bil preveden v nemščino (1993) in esperanto (1995). Kot prevajalec se je Capuder 1998 vrnil tudi k Charlesu Baudelairju. 1999 je v francoščino prevedel Franceta Prešerna, istega leta je napisal Breviarij in izdal Pariški dnevnik, v katerem je popisal svojo štiriletno diplomatsko izkušnjo v Franciji. 2000 so dozorele njegove ideje o nekaterih avtorjih, npr. o Teilhardu de Chardinu, poleg tega je za študente napisal učbenik o francoskem klasicizmu in o francoski romantiki (Du classique au romantique, 2000), sicer pa je 2000 objavljal predvsem poezijo (na primer v Celovškem zvonu). Nadaljeval je s pisanjem Breviarija. 2004 je izšla tudi druga (popravljena) izdaja Sørena Kierkegaarda v prevodu Janeza Zupeta, v kateri je bil objavljen Capudrov esej Vse ali nič pri Sørenu Kierkegaardu, v univerzitetnem zborniku Samote/Solitudes, ki so ga izdali njegovi kolegi na fakulteti in pri katerem so sodelovali tuji in slovenski strokovnjaki za francosko književnost, pa kratek članek o Blaisu Pascalu. 2005 je izšla četrta, pregledana izdaja Božanske komedije še pri Mohorjevi družbi v Celju, pri Slovenski matici pa 2007 tretji del trilogije z naslovom Reka pozabe. Junak trilogije Izo Neubauer je skorajda verna podoba avtorja, razpetega med akcijo in kontemplacijo, angažma, kadar kliče domovina, in umik v duhovno življenje, ko se ideal izmika. 2008 je na skoraj štiristo straneh izšla njegova monografija o Henriju Bergsonu z naslovom Henri Bergson, intuicija in misel, delo, ki je intelektualno med najzahtevnejšimi v njegovi bibliografiji. Po 2009 se je Capuder vedno bolj obračal k duhovni poeziji. Rimski soneti (2011) so bili njegov labodji spev ljubezenski liriki. V ta kontekst sodi tudi Pasijon ubogih (2012). Isto leto je izšel njegov prevod dela Dejanja ljubezni Sørena Kierkegaarda. Ob koncu kariere sta se zvrstili še dve knjigi esejev: Povest o knjigah (2014), za katero je prejel Rožančevo nagrado, in Zamrznjene besede (2017). Omeniti velja še srednjeveško epistolarno zgodbo o Abelardu in Heloizi, katere prevod po Étiennu Gilsonu je opremil z dodatnim besedilom (2017); tu so še besedila o Simone Weil in vrsta nastopov, govorov, člankov z duhovno tematiko, ki jih je v zadnjih letih objavljal v revijalnem tisku (Tretji dan, Mladika, Zvon, Demokracija). Krona njegovega ustvarjalnega navdiha so Duhovni soneti (2020), ki pomenijo vrh njegove poezije.

Za prevod Božanske komedije je Capuder 1973 prejel Sovretovo nagrado, za Povest o knjigah pa 2015 Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev v preteklem letu. Prejel je italijanski državni odlikovanji, 1983 viteški red za zasluge in 2009 odlikovanje/naziv veliki častnik reda italijanske zvezde ter 2002 francoski državni red viteza Legije časti. 2011 je bil izvoljen v Evropsko akademijo znanosti in umetnosti v Salzburgu. Bil je član slovenskega in mednarodnega PEN kluba, Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev in od 2015 častni član Društva katoliških pedagogov Slovenije.