Dragar, Rezka (1913–1941)

DRAGAR, Rezka (rojstno ime Terezija Južina, partizansko ime Eva), narodna herojinja (r. 16. 11. 1913, Ljubljana; u. 17. 10. 1941, Lancovo, pokopana v Mošnjah). Oče neznan, mati Terezija Južina, kuharica. Soprog Toni Dragar, partizan, podporočnik.

Otroštvo je preživela pri družini Pohlin v Spodnjih Lokah pri Krašnji, kamor jo je mati kot nezakonsko hčer dala v rejo. Po zaključeni osnovni šoli v Krašnji se je 1927 zaposlila kot služkinja v Domžalah, 1929–35 pa je delala kot tekstilna delavka v tovarni plišev Ferdinand Eifler v Ljubljani. 1935–36 je bila delavka v tekstilni tovarni Jugobruna v Kranju, po odpustitvi zaradi udeležbe v veliki tekstilni stavki 1936 je nekaj časa delala kot delavka v tekstilni zadrugi v Otočah, zatem nekaj mesecev v tovarni Beer & Hribernik v Šentvidu nad Ljubljano in nato spet v tovarni Eifler v Ljubljani, kjer je ostala zaposlena do okupacije 1941. 1941 se je pridružila NOG in postala borka Rašiške čete. Ustreljena je bila kot talka in sprva pokopana v Dragi v Begunjah, po osvoboditvi 1945 pa so jo prekopali v skupinski grob na pokopališču v Mošnjah.

Pred drugo svetovno vojno je bila dejavna v komunističnem gibanju, sindikatu tovarne Eifler in kulturno-prosvetnih društvih pod vplivom KPS, tj. Svoboda v Črnučah (1932–35) in Vzajemnost na Ježici (od 1936). Kot ena najdejavnejših članov Svobode se je osredotočala predvsem na delovanje med ženskami. V veliki stavki tekstilnih delavcev 1936 je bila članica stavkovnega odbora v Kranju. Njeno najbolj znano dejanje je bila zaustavitev vlaka, naloženega z drvmi, premogom in tekstilom, namočenim v razredčeno solno kislino, ki naj bi ga stavkajoči delavci na pobudo uprave tovarne Jugobruna odpeljali iz tovarne. Da bi to preprečila, se je Rezka Dragar kot živa ovira ulegla na železniške tirnice, sledile so ji še druge delavke. Tako so preprečile, da bi vlak zapustil tovarniški kompleks; do konca stavke je tako ostal na svojem mestu. Kmalu po odhodu iz Kranja je vodila tudi stavko v tovarni Beer & Hribernik v Šentvidu. Znana je bila kot borbena govornica, ki je pritegnila publiko. Kot ena od vodij stavke je bila aretirana, vendar so jo kmalu izpustili. 1937 je bila sprejeta v KPS, vključila se je v partijsko celico v Črnučah. Udejstvovala se je v več akcijah stranke, zbirala je denimo denar za španske borce, ki se jim je hotela tudi sama pridružiti, a ni bila uspešna. 1940 je k protidraginjskim demonstracijam pritegnila več prebivalk Ježice in Črnuč ter z njimi demonstrirala pred ježiško občino. 1941 je vodila ženske pred bansko palačo v Ljubljani; od oblasti so zahtevale, naj jim vrnejo može, ki so bili zaradi sodelovanja v protidraginjskih protestih odpeljani v kazensko taborišče v Ivanjico v Srbiji. Zanje je pomagala zbirati sredstva.

Po nemški okupaciji Črnuč se je umaknila v ilegalo, po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo pa je iz strahu pred aretacijo pobegnila od doma in se pridružila komunistom iz Črnuč, s katerimi se je umaknila v bližnje gozdove. Od junija do konca julija 1941 je delovala kot ilegalka na območju Črnuč in Trzina, konec julija 1941 pa se je pridružila novoustanovljeni Rašiški četi. Sodelovala je pri njenih akcijah, bila je intendantka, skrbela je tudi za finančne zadeve. Opravljala je kurirske naloge za Kamniški bataljon, v katerega je bila četa vključena. Konec septembra 1941 so Nemci razbili Rašiško četo, Rezka Dragar pa se je priključila skupini ranjencev in bolnikov, ki so jo Nemci zajeli v Selu pri Vodicah. Državna policija Stapo Kamnik jo je odpeljala v zapor v Begunjah. Po mučenju jo je izredno sodišče sredi oktobra 1941 obsodilo na smrt, kot prva ženska partizanka na Gorenjskem je bila ustreljena skupaj z več talci na pogorišču žage na Lancovem.

1952 je bila razglašena za narodno herojinjo. Po njej so poimenovali osnovno šolo v Dragomlju in pred njo postavili njen spomenik. 1980–98 se je po njej imenovala krajevna skupnost Rezka Dragar - Črnuče. Njen spomenik stoji še v Parku narodnih herojev v ljubljanskih Črnučah.