Dolničar, Ivan (1921–2011)

DOLNIČAR, Ivan (Janez Dolničar; partizansko ime Janošik), partizan, politični komisar, general, politik (r. 31. 8. 1921, Dobrovo, Šujica; u. 14. 10. 2011, Ljubljana, pokopan na Rečici ob Savinji). Oče Peter Dolničar, krojač, mati Pavla Dolničar, r. Kestner. Brat Vladimir Dolničar - Rudi, partizan, politični komisar, narodni heroj.

Osnovno šolo je obiskoval v Dobrovi (od 1927), meščansko šolo pa v Šiški v Ljubljani (od 1931). Po osmih letih šolanja je moral zaradi revščine na delo in bil leto dni hlapec. 1936 je postal vajenec pri ljubljanskem zlatarju Zupancu na Wolfovi ulici. 1940 je opravil pomočniški izpit. Že takrat ga je zanimalo letalstvo, deloval je v aeroklubu Ljubljana in čakal na priložnost, da bi se učil pilotiranja. Bil je tudi član kulturnega društva Vzajemnost.

Maja 1941 se je vključil v osvobodilno gibanje ter deloval kot aktivist OF in sodelavec VOS v Ljubljani, kjer je še naprej delal v zlatarski delavnici. Septembra 1941 je postal član KPS. Partizanom se je priključil junija 1942. Vključil se je v Dolomitski odred, kjer je bil borec, nato obveščevalec v 2. bataljonu, politični komisar in komandir 1. čete tega bataljona. Aprila 1943 je bil imenovan za komandirja zaščitne čete Glavnega štaba NOV in POS, ki se je takrat skupaj z drugimi člani vodstva osvobodilnega gibanja selilo iz Dolomitov v Kočevski rog. Junija 1944 je bil premeščen v Tomšičevo brigado, kjer je kmalu postal komandir voda, komisar čete, namestnik komisarja bataljona in namestnik komisarja brigade. Bil je komisar 13. SNOB Mirka Bračiča ter borec in politični komisar 14. divizije, ki je januarja 1944 odšla na tristo kilometrov dolg pohod na Štajersko. Na dan osvoboditve Ljubljane 9. maja 1945 se je Dolničar, ki je takrat imel čin podpolkovnika, v Letušu srečal z vrhovnim poveljnikom nemških armad v jugovzhodni Evropi in skupine armad E generalom Alexandrom Löhrom. Po pogajanjih z Dolničarjem in vodstvom 4. operativne cone je nemški general še isti dan v Topolšici podpisal akt o kapitulaciji nemških oboroženih sil na območju Jugoslavije.

Dolničar se je po koncu vojne želel demobilizirati, a je po nalogu KPJ ostal politični komisar 14. divizije, ki je v sestavu 3. armade delovala v Vojvodini in Varaždinu. Spomladi 1947 je bil premeščen v Beograd v politično upravo pri ministrstvu za obrambo, kjer je postal inštruktor za vojaški rod zvez, 1948 pa politični komisar častniške šole in učilišča za zveze v Zrenjaninu. Jeseni 1949 je odšel v Beograd na šolanje na civilno Višjo politično šolo Djura Djakovića, po končanem šolanju 1951 pa je zaprosil za premestitev v Jugoslovansko vojno letalstvo. Bil je politični komisar 29. jurišne letalske divizije v Skopju, politični komisar 37. jurišne letalske divizije v Zagrebu in pomočnik poveljnika 5. letalskega korpusa. 1955–57 se je šolal na Višji letalski vojaški akademiji, 1957–59 pa je bil pomočnik poveljnika 7. letalskega korpusa in načelnik operativnega oddelka Štabne uprave Poveljstva Jugoslovanskega vojnega letalstva (1959–61). 1960 je opravil generalski izpit in postal generalmajor letalstva. 1961–67 je bil načelnik Letalske vojaške akademije JLA v Zadru, vmes je 1963 končal šolanje na Poveljniško-štabni šoli operatike vojnega letalstva in protizračne obrambe JLA.

Akademijo je moderniziral, jo opremil s sodobnimi učnimi pripomočki, v učni proces je vključil psihologa in andragoga. Novi učni proces je bil deležen pohvalnih ocen tudi zahodnih letalskih akademij. Za akademijo je v tem času prevzel tudi prvih deset nadzvočnih šolskih letal galeb. 1967 je postal najprej pomočnik komandanta letalstva, že dva meseca kasneje pa pomočnik novega zveznega sekretarja (ministra) za ljudsko obrambo Nikole Ljubičića za politično-pravni sektor in s tem načelnik politične uprave JLA. Bil je prvi Slovenec, ki je zasedel tako visoko mesto v jugoslovanski vojaško-obrambni hierarhiji. To je bil čas liberalizma s konca šestdesetih let 20. stoletja, ki je segel tudi v vojsko. Kot načelnik politične uprave je mdr. terjal, da se uredništvi Fronta in Narodne armije osamosvojita izpod patronata politične uprave ter da se prekine dotedanja praksa, po kateri sta vrhovni vojaški tožilec in predsednik vrhovnega vojaškega sodišča redno poročala načelniku politične uprave o konkretnih kazenskih zadevah ter od njega terjala napotke. Pri tem je prišel v spor predvsem z nekdanjim državnim sekretarjem, armadnim generalom Ivanom Gošnjakom.

Tudi sicer so bili Dolničarjevi pogledi v vojaškem vrhu večkrat sprejeti z nerazumevanjem. Zavzemal se je za bolj demokratične odnose v vojski kot tudi za večjo odprtost JLA do družbe. Po prelomu z liberalizmom 1971 zato ni mogel več voditi politične uprave. Do 1979 je bil pomočnik zveznega državnega sekretarja za sektor civilne obrambe in sekretar Sveta za ljudsko obrambo Jugoslavije, posvetovalno-političnega organa, ki je oblikoval obrambno politiko Jugoslavije. Vseskozi je bil dejaven tudi politično: bil je član predsedstva ZKJ, član zvezne konference SZDLJ in je v podskupini za politični sistem sodeloval pri pripravi ustave, sprejete 1974.

Spomladi 1979 je zapustil aktivno vojaško službo in bil imenovan za generalnega sekretarja Predsedstva SFRJ. Funkcijo je opravljal do maja 1982, ko se je upokojil. Mdr. je bil ob smrti predsednika Tita maja 1980 zadolžen za pripravo in koordinacijo pogrebnih svečanosti. Vrnil se je v Slovenijo in se vključil v politično delo v prenoviteljskem procesu slovenskih komunistov v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja. 1984 je postal član Predsedstva SZDL Slovenije ter predsednik Republiškega sveta za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih tradicij in spomeniško varstvo. Ob tem je zagovarjal, da se mora spregovoriti tudi o vseh napakah osvobodilnega boja revolucije, tudi o poboju domobrancev v Kočevskem rogu. 1986 je postal član CK ZKS (do decembra 1989) ter vodil komisijo za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Vodil je tudi svet za ljudsko obrambo pri Predsedstvu SRS (do aprila 1990). V tej funkciji je mdr. podprl pravico do ugovora vesti in 1988 nasprotoval imenovanju Veljka Kadijevića za zveznega sekretarja za ljudsko obrambo. Po večstrankarskih volitvah aprila 1990 mu je slovenski obrambni minister Janez Janša celo ponudil mesto komandanta slovenske teritorialne obrambe, vendar ga Dolničar ni sprejel.

1990–2003 je bil predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (ZZB NOB). Dotedanjo družbenopolitično organizacijo s posebnim statusom je preoblikoval v nestrankarsko veteransko organizacijo, ki je bila aprila 1993 sprejeta v Svetovno federacijo veteranov. Ob tem je Dolničar ostro nasprotoval, da bi člani te federacije postali tudi domobranci.

Bil je nosilec partizanske spomenice in prejemnik več drugih državnih odlikovanj, mdr. zlatega častnega znaka svobode RS (2001).