Dolenc, Matija (1810–1876)

DOLENC, Matija (Mathias Franciscus Dolenc), pravnik, odvetnik (r. 30. 3. 1810, Vipava; u. 26. 10. 1876, Dunaj, Avstrija). Oče Matija Dolenc, kmet, župan glavne občine (Oberrichter), mati Katarina Dolenc, r. Uršič.

Študiral je pravo na Dunaju, tam je tudi promoviral in bil konec avgusta 1848 imenovan za advokata. Istega leta je bil povabljen v uredništvo Državnega zakonika, pri katerem je deloval do 1850. Državni zakonik je začel izhajati novembra 1849, in sicer v desetih jezikih, ki so jih šteli za deželne (nemški, italijanski, madžarski, češki, poljski, rusinski, slovenski, srbski, hrvaški in romunski jezik), zato je nastala potreba, za posamezne jezike izdelati pravno terminologijo, ki naj bi bila merodajna tako za urednike Državnega zakonika kot za prakso. V ta namen je pravosodno ministrstvo na Dunaju ustanovilo posebno komisijo, ki je začela delovati julija 1849. Slovence so zastopali Dolenc, Fran Miklošič in Matevž Cigale. Zaradi posebnih prizadevanj Dolenca so bile slovenska, srbska in hrvaška terminologija natisnjene skupaj v eni knjigi, ki je izšla 1853 pod naslovom Juridisch-politische Terminologie für die slavischen Sprachen Österreichs, Deutsch-kroatische, serbische und slovenische Separat-Ausgabe. Ta prva slovenska strokovna terminologija je izjemen dosežek, saj sestavljavci niso imeli nobenega vzora ali pomagal in zelo malo časa.

Dolenc je bil na Dunaju eden najimenitnejših odvetnikov, zastopnik banke Rotschild in mnogih drugih bogatašev, a je pomagal tudi slovenskim kmetom, ki so na Dunaj prišli reševat spore z zemljiškimi gospodi in lokalnimi oblastmi. Bil je član državnega sodišča (Reichsgerichts), ki je bilo ustanovljeno 1867 ter je obravnavalo spore o pristojnosti sodišč in upravnih oblasti, tožbe dežel in proti deželam ter pritožbe državljanov zaradi kršitve ustavnih pravic. Predsednika in podpredsednika je imenoval cesar, člane pa parlament.

Dolenc je bil tudi ena osrednjih osebnosti političnega življenja Slovencev v 1848. Pri njem so se sestajali in pripravljali temeljne akte slovenskih narodnopolitičnih zahtev. Že 29. marca 1848 se je pri njem zbralo štiriinštirideset dunajskih Slovencev, ki so sestavili »adreso« kranjskim deželnim stanovom v osmih točkah, v kateri so mdr. zahtevali zaščito slovenskega naroda v deželah avstrijskega cesarstva s slovenskim prebivalstvom. Glavni oblikovalec besedila naj bi bil prav Dolenc. Iz te neformalne skupine, ki so ji dajali ton pravniki oziroma študenti prava, se je 20. aprila 1848 na Dunaju kot eno prvih slovenskih političnih društev izoblikovala dunajska Slovenija, ki se je postavila na čelo narodnopolitičnemu gibanju. Za predsednika je bil izvoljen Miklošič, tajnik je postal Anton Globočnik, odborniki pa Dolenc, Martin Semrajc in Peter Kozler. Na ustanovnem sestanku so člani izdali lepak z naslovom »Slovenski zbor v Beču«, na katerem so objavili svojo ustanovitev, zahtevali Združeno Slovenijo in pozivali proti volitvam v frankfurtski parlament. Dali so natisniti znamenito slovensko peticijo v treh točkah, naslovljeno na cesarja, in pojasnjevalni lepak: »Kaj bodemo Slovenci cesarja prosili?« Organizirali so tudi peticijsko gibanje, tj. zbiranje podpisov, prejete in podpisane peticijske pole pa so posredovali parlamentu. Moč dunajskega društva Slovenija je bila tudi v tem, da so bili njegovi člani zaradi življenja v prestolnici pri viru vsega dogajanja. Dolenc sicer ni podpisoval političnih besedil, za njegove politične nazore vemo na podlagi spominov in pričevanj. Slovensko politično gibanje je podpiral finančno, za tabor v Vižmarjah 1869 je npr. daroval 30 goldinarjev.