Dolanc, Stane (1925–1999)

DOLANC, Stane, politik (r. 16. 11. 1925, Hrastnik, u. 13. 12. 1999, Ljubljana, pokopan v Kranjski Gori). Oče Stane Dolanc, rudar, mati Pavla Dolanc, r. Malovrh.

Osnovno šolo je obiskoval v Hrastniku, 1940 se je vpisal na ljubljansko bežigrajsko gimnazijo. Po nemški zasedbi Zasavja je sodeloval v mladinski OF, zaradi česar je bil decembra 1941 aretiran, a po zaslišanju izpuščen. Starši so ga zaradi nevarnosti ponovne aretacije poslali v Voitsberg v Avstriji, šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Gradcu, kjer je zaključil sedmi razred. 1943 je bil nekaj mesecev na prisilnem delu, februarja 1944 pa je zaključil gimnazijo v Brežicah. Tam se je ponovno povezal z OF in se junija 1944 skupaj z očetom pridružil partizanskemu gibanju, in sicer 3. bataljonu Šlandrove brigade. 1944 je bil sprejet v KPS, deloval je kot član propagandnega odseka in član biroja KP 4. operativne cone. Konec druge svetovne vojne je dočakal kot pomočnik politkomisarja 3. bataljona Zidanškove brigade in ostal v vojaški službi kot pomočnik šefa političnega odseka 14. divizije Jugoslovanske armade do njenega razformiranja 1947. 1947–50 je bil predavatelj na artilerijski šoli v Zadru (politična ekonomija in dialektični materializem), sledila je premestitev v Novo mesto, kjer je bil 1950–53 tožilec divizije. 1953 je postal namestnik tožilca ljubljanskega korpusa. Ob delu je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 1958 zaključil študij prava in bil kot visoki častnik premeščen v vojaško protiobveščevalno službo v Zagreb s činom podpolkovnika. V času študija je bil podpredsednik upravnega odbora Zveze študentov Jugoslavije.

Po demobilizaciji 1960 je na predlog CK ZKJ prevzel nalogo ustanovitve Višje šole za politične vede (VŠPV) v Ljubljani oziroma kasnejše Visoke šole za sociologijo, politične vede in novinarstvo, na kateri je od 1961 predaval in opravljal naloge pomočnika ravnatelja, 1964–67 je bil njen direktor in obenem delegat v republiški skupščini oziroma njenem organizacijsko-političnem zboru. 1965 je postal član CK KPS, 1966 pa član predsedstva CK KPS. 1967 je bil kooptiran v Izvršni komite CK ZKS. 1967–69 je bil sekretar Univerzitetne konference ZKS, že naslednje leto pa je karierno močno napredoval, saj je z republiške ravni prešel na zvezno raven kot član CK ZKJ in nato še sekretar Izvršnega biroja CK ZKJ (1970–74) oz. sekretar Predsedstva CK ZKJ (1974–79), kot se je položaj preimenoval v času njegovega mandata. Na 9. kongresu ZKJ je bil imenovan za enoletni mandat, a je to funkcijo opravljal vse do 1979, ko je odstopil, ostal pa je član Predsedstva ZKJ (do 1982). Kot uradni vzrok za odstop s sicer ene najvišjih funkcij na zvezni ravni, ki ni bila odvisna od predlogov republik in njihovih glasov, je navedel potrebo po prevzemu neuradne funkcije koordinatorja med slovenskimi in zveznimi strukturami, ki jo je prevzel od istega leta preminulega Edvarda Kardelja.

1981 je bil na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani izvoljen za rednega profesorja za politični sistem. Po odločitvi sveta FSPN so mu naziv podelili, čeprav ni opravil doktorske disertacije; podelili so mu ga na podlagi objavljenih del. 1984 je bil imenovan za rednega profesorja še na Fakulteti za varnost in družbeno samozaščito v Skopju. Dve leti pred tem je postal član Zveznega izvršnega sveta kot sekretar za notranje zadeve, naloge notranjega ministra je opravljal do 1984, ko je postal slovenski član kolektivnega Predsedstva SFRJ, ki je bilo v osemdesetih letih 20. stoletja vplivnejši organ od Predsedstva ZKJ. V okviru predsedstva je vodil tudi Svet za varstvo ustavne ureditve SFRJ, ki je bil najvišje varnostno telo v državi. Med slovenskimi predstavniki v zveznih strukturah je imel poleg Edvarda Kardelja najdaljši službeni staž na najvišjih funkcijah. V sedemdesetih letih 20. stoletja je zaradi povezanosti njegove funkcije s predsednikom države Josipom Brozom Titom veljal za drugega človeka v Jugoslaviji, pa tudi v osemdesetih letih je opravljal naloge na najodgovornejših mestih. Njegova priljubljenost se je z leti zaradi izpostavljenosti njegovih funkcij in razmeroma rigidnih političnih stališč zmanjševala; v času družbenih sprememb konec osemdesetih let 20. stoletja je predstavljal simbol stare oblasti, družbeno-kritični mediji, predvsem revija Mladina, pa so ga smešili in mu zadnje leto tedensko odštevali dni do upokojitve. Po preteku njegovega mandata 1989, ko ga je nasledil Janez Drnovšek, se je upokojil, dal intervju v Mladini in se iz javnega življenja umaknil v Gozd Martuljek, kjer je živel do smrti. Ukvarjal se je z gobarstvom, kar mu je v satirični rubriki Rolanje po sceni v Mladini prineslo vzdevek Veliki gobar. V času družbenih sprememb je v delu političnega spektra obveljal za človeka iz ozadja, predvsem je vedel veliko o zakulisju delovanja druge jugoslovanske države, a se v novo politično življenje ni želel vpletati. Na zaslišanju pred preiskovalno komisijo Državnega zbora RS za preiskavo politične odgovornosti posameznih nosilcev javnih funkcij za aretacije, obsodbe in izvršitev obsodb proti Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu je podal svojo najbolj znano izjavo, da je »raje velik gobar kot pa velik gobec«.

V vrh jugoslovanske politike je Dolanc vstopil kot človek, ki je politični prostor videl kot prostor ene, enotne in centralizirane partije. Visok politični položaj, ki je bil odvisen od neposredne podpore jugoslovanskega predsednika, je zasedal v času, ko je bila jugoslovanska notranja politika razburkana zaradi porajajočega se nacionalizma in partijskega liberalizma. Tito je želel okrepiti idejo t. i. demokratičnega centralizma kot povezovalne sile jugoslovanske politike in Dolanc je postal ikona novega tršega kurza jugoslovanske partije v sedemdesetih letih 20. stoletja, saj je pri vseh odločitvah tesno sodeloval prav s Titom. Pri tem je s pridom uporabljal svoje komunikacijske in propagandistične sposobnosti, govoril je tudi več tujih jezikov, zato je partijska stališča dobro zagovarjal tako pred domačimi kot tujimi novinarji; veljal je za neformalnega zunanjega ministra jugoslovanske komunistične partije. 1981 je v času demonstracij na Kosovu kot član predsedstva ZKJ zagovarjal stališča, ki so bila do albanskega nacionalnega gibanja zelo ostra, hkrati je v hrvaški javnosti odmevala njegova vloga pri zatiranju hrvaškega množičnega nacionalnega gibanja, v Sloveniji pa v zvezi s padcem liberalnega predsednika vlade Staneta Kavčiča. V času slovenskega državnega osamosvajanja je ostro obsodil 57. številko Nove Revije in prispevke za slovenski nacionalni program.

Poleg političnega delovanja je sodeloval tudi pri organizaciji in podpori športu, predvsem košarki in nogometu; bil je predsednik Košarkarske zveze Slovenije (1961–67) in organizacijski sekretar svetovnega prvenstva v košarki v Jugoslaviji z zaključnim turnirjem v Ljubljani 1970. Bil je tudi predsednik organizacijskega odbora Mediteranskih iger, zaradi česar je bil 1979 imenovan za častnega občana mesta Split.

Odlikovan je bil z redom junaka socialističnega dela (1979) in redom republike z zlatim vencem.