Doberšek, Tit (1944–2022)

DOBERŠEK, Tit, novinar, urednik (r. 8. 10. 1944, Maribor). Oče Tit Doberšek, agronom, vinogradnik, publicist, mati Ana Doberšek, r. Grzina. Sestri Blanka Doberšek, novinarka in urednica TV Slovenija, in Bogdana Doberšek, novinarka Radia Slovenija, hči Daša Doberšek, igralka.

Družina se je 1947 preselila v Krško, kjer je Doberšek zaključil osnovno šolo, nato je 1958–62 obiskoval gimnazijo v Novem mestu. 1962 se je vpisal na Filozofsko fakulteto ljubljanske univerze ter 1967 diplomiral iz francoskega in italijanskega jezika ter književnosti. Istega leta je za leto dni odpotoval v francoski Nancy na podiplomski študij, ki pa ga ni končal.

Z novinarstvom se je ukvarjal že v osnovni šoli, takrat je ustanovil in urejal časopis Odmevi. Med šolanjem na novomeški gimnaziji je urejal taborniško glasilo Strela. 1968 se je zaposlil v ljubljanski redakciji časnika Delo. Vojaški rok je služil 1969–70 v Nišu (Srbija), kjer je urejal časopis Raport. Od 1971 je kot novinar delal v zunanji redakciji časnika Delo; 1973–78 je bil dopisnik Dela v Moskvi, 1979–83 pa dopisnik Dela in RTV Ljubljana iz kenijske prestolnice Nairobi. Po vrnitvi v Slovenijo je bil 1984–86 pomočnik glavnega urednika Dela, od 1987 odgovorni urednik. 1990–94 je bil direktor ter odgovorni in glavni urednik Dela. 1995 je na IEDC Brdo pri Kranju pridobil naziv MBA. 1994 je bil imenovan za predsednika uprave družbe Delo, d. d., funkcijo je opravljal do 2001. 2003 je objavil pesniško zbirko Pesnopis, izdano v obliki časopisa, za katero je prispeval tudi ilustracije.

Doberšek je sodil med najvidnejše slovenske časnikarje konca 20. stoletja. Kot dopisnik iz Moskve je zaradi kritičnega poročanja sprožil več sovjetskih protestov pri jugoslovanskih oblasteh. 1979 je z akrostihom »Boj se Rusov«, ki ga je skril v članek Za SZ je Kampučija nekaj več, povzročil ogorčene proteste sovjetske diplomacije ter po drugi strani sprožil odmevno in naklonjeno reakcijo v slovenski javnosti. Zaradi akrostiha ga je ljubljansko sodišče obsodilo na denarno globo, hkrati pa je bil kazensko poslan za dopisnika v Nairobi.

Kot odgovorni urednik Dela je časnik celovito posodobil, neodvisnost časnika pa je gradil tudi s provokativnimi potezami, denimo z odločitvijo, da ne bo imel posebnega telefona, preko katerega bi bil povezan s političnim vrhom, ki ne bo več dobival brezplačnih izvodov časnika. Kot odgovorni urednik je 1989 iz glave časopisa Delo odstranil napis Proletarci vseh dežel, združite se! in ga 1990 nadomestil z geslom Samostojen časnik za samostojno Slovenijo. Programska zasnova Dela, ki jo je napisal, je temeljila na neodvisnosti in nestrankarski naravi časnika, ki služi interesu javnosti.

Kot direktor časopisnega podjetja Delo je 1991 ustanovil tabloidni časnik Slovenske novice, pozneje dnevnik z najvišjo naklado v Sloveniji. Ob državni osamosvojitvi, ki jo je s svojo uredniško politiko izrecno podpiral, je Delo pod njegovim vodstvom natisnilo posebno, slavnostno številko. V obdobju, ko je vodil časnik Delo, je naklada med tednom znašala 100.000 izvodov, ob sobotah pa 120.000 izvodov. Po odstopu s funkcije predsednika uprave 2001 je kot novinar ali urednik delal v kulturni redakciji Dela. Upokojil se je 2008.

Društvo novinarjev Slovenije ga je za poročanje iz Sovjetske zveze maja 1977 nagradilo z nagrado Tomšičevega sklada, 1986 je prejel Ščukovo novinarsko nagrado.