Diehl, Branko (1905–1948 | 1950)

DIEHL, Branko, kemik (r. 27. 7. 1905, Celje; u. 12. 5. 1948, morda 18. 11. 1950, kraj smrti neznan). Oče Robert Diehl, mati Johana Diehl, r. Fridrich.

Po končani gimnaziji je študiral kemijo, sprva na Dunaju, potem v Ljubljani, kjer je 1931 diplomiral. Julija istega leta je vstopil v KPJ in naslednje leto postal sekretar Mestnega komiteja KPJ Celje. Novembra 1933 je bil zaradi politične dejavnosti aretiran in obsojen na tri leta robije (prostostna kazen, ki je bila zagrožena za najtežje delikte, storjene iz nečastnih nagibov). Po odsluženi kazni je bil eno leto doma, nato se je zaposlil kot kemik v laboratoriju rudnika Mežica. Le dober mesec kasneje je bil ponovno aretiran, po štirih mesecih preiskovalnega zapora pa izpuščen. Vrnil se je v rudnik Mežica, kjer je ostal do 23. junija 1941, ko ga je aretiral gestapo. Preko Begunj je bil poslan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je ostal do konca druge svetovne vojne. 1945 je bil delegat ministrstva industrije in rudarstva pri rudniku v Mežici, 1946 član kontrolne komisije LRS kot inšpektor za gospodarstvo in član ekonomske komisije CK KPS.

Sredi septembra 1947 je bil aretiran zaradi suma sodelovanja z gestapom. Kazenski proces proti njemu in soobtoženim je potekal 20.–26. aprila 1948 pred vojaškim sodiščem v Ljubljani, v sokolski dvorani na Taboru. Petnajst komunistov, bivših zapornikov iz nemških koncentracijskih taborišč Dachau in Buchenwald (Diehl, Stane Oswald, Oskar Juranić, Janko Pufler, Martin Presterl, Karel Barle, Paul Gasser, Milan Stepišnik, Vladimir Ličen, Boris Krajnc, Hildegarde Hahn, Mirko Košir, Peter Čorić, Ramo Dervišević, Jože Benegalija), je bilo obtoženih, da so bili agenti gestapa in vojni zločinci, po vojni pa naj bi sodelovali z zahodnimi obveščevalnimi službami in skušali na najrazličnejše načine škodovati novi jugoslovanski državi. Prvih enajst je bilo obsojenih na smrt z ustrelitvijo. Obsodbo je 8. maja 1948 potrdilo vrhovno vojaško sodišče, prezidij Skupščine FLRJ pa je kmalu za tem vse prošnje za pomilostitev z eno izjemo zavrnil. Diehl naj bi bil justificiran 12. maja 1948, vendar je iz zapisa v ohranjeni beležki Borisa Kraigherja mogoče sklepati, da je bil ustreljen šele 18. novembra 1950.

To je bil prvi v seriji t. i. dachauskih procesov (imenovan tudi »veliki«), ki so se 1948–49 zvrstili pred vojaškim in okrožnim sodiščem v Ljubljani. Konec 1976 je okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča SRS o dovolitvi obnove glavnega dachauskega procesa iz aprila 1948 in po umiku obtožnice Vojaškega tožilstva Armije Ljubljana (16. 4. 1948) s strani Javnega tožilstva SRS razveljavilo prvostopenjsko sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani (26. 4. 1948) in sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča (8. 5. 1948) ter ustavilo kazenski postopek.

Žrtvam Dachauskih procesov je bil 1989 postavljen kenotaf.