Cevc, Gregor (1951–)

CEVC, Gregor, biofizik (r. 20. 10. 1951, Ljubljana). Oče Emilijan Cevc, umetnostni zgodovinar, akademik, mati Anica Cevc, umetnostna zgodovinarka, muzealka. Brat Matija Cevc, internist, strici Tone Cevc, etnolog, Primož Cevc, onkolog, radiofizik, in Pavel Cevc, fizik, mamina sestrična Angelca Hlebce, gledališka in filmska igralka.

Maturiral je 1970 na ljubljanski bežigrajski gimnaziji in se istega leta vpisal na študij fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (FNT). Vzporedno je študiral umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti. Po diplomi na FNT (1974) je tam 1978 tudi magistriral iz fizike trde snovi. Kot asistent pripravnik se je takoj po diplomi zaposlil na Odseku za fiziko trdne snovi (F-5) na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani, doktorski študij pa je nadaljeval na Inštitutu za biofiziko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (MF UL; 1975−79) pod mentorstvom Saša Svetine in Boštjana Žekša. Vmes se je 1978−80 izpopolnjeval na inštitutu za biofiziko Max-Planck v Göttingenu (Nemčija), v skupini Dereka Marsha. Na ljubljanski FNT je 1980 doktoriral z disertacijo Vpliv polarnega dela molekul na lastnosti lipidnih dvojnih plasti. Po doktoratu in habilitaciji na MF UL je samostojno znanstvenoraziskovalno delo nadaljeval v Nemčiji, kjer je bil 1982−87 vodja laboratorija medicinske šole na univerzi v Essnu (zdaj Univerza Duisburg-Essen), kjer je bil habilitiran, nato pa 1988−2000 profesor za biofiziko na medicinski fakulteti tehniške univerze v Münchnu (TU München). Težišče njegovega dela v tistem času so bile temeljne raziskave fosfolipidnega dvosloja, najpomembnejše komponente bioloških membran. Zanimale so ga predvsem elektrostatske in hidracijske interakcije med zwitterionskimi in nabitimi fosfolipidnimi glavami v elektrolitskih raztopinah ter detajlni fizikalni modeli njihovih lastnosti. Skupaj z Derekom Marshem je izdal monografijo Phospholipid bilayers: physical principles and models (New York, 1987), ki je nekaj časa veljala za referenčno delo na področju fosfolipidnih dvoslojnih membran, elektrostatike polarnih glav in hidracijskih interakcij med njimi.

Na medicinski fakulteti TU München se je začel ukvarjati tudi z bolj aplikativnimi problemi in 1988 ustanovil medicinski biofizikalni laboratorij (Medical Biophysics Laboratory). Težišče njegove znanstvene dejavnosti v tistem obdobju je bil prenos učinkovin na tista mesta v telesu, na katerih so te potrebne. Kot vodja raziskav je najprej uvedel in pojasnil delovanje površinsko modificiranih lipidnih mehurčkov, ki v telesu ostanejo dalj časa in se zato nakopičijo v novotvorbi, v kateri nato zvišajo koncentracijo citostatika v njej. Nekatera od odkritij je prenesel tudi v poslovno prakso in biotehnološko podjetje, ki ga je 1993 ustanovil v Münchnu kot eno prvih nemških biotehnoloških podjetij (International Development & Education Award AG, krajše IDEA AG); do 1998 je bil predsednik posvetovalnega odbora in nato 1998−2010 direktor. Podjetje je v Nemčiji kot prvo samostojno razvilo novo zdravilo od zasnove do registracije. Njegova terapevtsko najpomembnejša iznajdba so zelo elastični lipidni mehurčki, ki se lahko samodejno prebijejo skozi biološke zapore, na primer kožo; za take samouravnavane, prilagodljive nosilce učinkovin je prejel več kot sto državnih in mednarodnih patentov.

Tudi potem ko je 2000 zapustil TU München, je ostal akademsko aktiven, bil je mentor diplomskim in doktorskim študentom na področju fizike, kemije, farmacije, biologije, veterine in medicine. Bil je v svetu univerze v Tel Avivu in v senatu Univerze v Novi Gorici. Je član ali nekdanji član uredniških odborov več mednarodnih znanstvenih revij, mdr. Biochimica et biophysica acta : Biomembranes (Amsterdam) in Journal of the Chemical Society: Faraday transactions (London). Po uspešni poslovni karieri je 2010 ustanovil raziskovalno-razvojno mrežo The Advanced Treatment Institute.

Je prejemnik študentske Prešernove nagrade (1974), nagrade Sklada Borisa Kidriča (1984, skupaj s Pavlom Cevcem, Nenadom Fundukom, Čedomirjem Ravnikom in Urošem Skaleričem za raziskave zobne sklenine z metodo EPR) in najvišje nemške urološke nagrade Alkena (Community College Alken prize, 1985). 2016 je prejel priznanje ambasador znanosti RS.