Čertov, Jožica (1960–)

ČERTOV, Jožica (po poroki Jožica Čertov Druml, Pepca Druml, psevdonim Jožica Boštej), kulturna delavka, pesnica, urednica (r. 30. 11. 1960, Celovec, Avstrija). Oče Lovrenc Čertov, kmet, mati Rozalija, r. Ogris. Mož Ludvik Druml, pravnik, podjetnik, športni delavec, sin Tomaž Druml, smučarski skakalec, nordijski kombinatorec.

Otroštvo je preživela v Slovenjem Plajberku (Windisch Bleiburg) v Rožu na avstrijskem Koroškem. Slovensko gimnazijo je 1969–78 obiskovala v Celovcu. Tam je 1978–85 na univerzi študirala slovenščino in srbohrvaščino. Med študijem se je vključila v urejanje revije Mladje (med 1980–87 Koroško Mladje). Kot kulturna animatorka je 1994 v Bistrici na Zilji skupaj z možem gospodarsko poslopje posestva moževe družine preuredila v eno od koroških kulturnih središč (Ničeva domačija), v katerem je do 2001 organizirala kulturne prireditve (koncerte, likovne razstave, literarne večere). Od tedaj dalje je te organizirala v gostilni in družinskem hotelu Stara pošta/Alte Post v središču Bistrice na Zilji (kupila sta ga skupaj z možem, Jožica Čertov pa ga tudi vodi).

V reviji Mladje je od 1976 objavljala prozo (Bolečina skozi sredo srca, Načelnost, psevdonim Jožica Boštej), lirske pesmi (Lendkanal, Ob jezeru, Universitatstrasse) in poročila o recepciji prevodov slovenskih avtorjev v nemščino (npr. Odmev na Ferkov roman Der verurteilte Klager v nemškem jezikovnem prostoru). V osemdesetih letih 20. stoletja je občasno pisala prispevke o kulturnem dogajanju na Koroškem za slovenski spored celovškega radia in Slovenski vestnik, prevajala ter nastopala na literarnih večerih, v radijskih oddajah in na različnih prireditvah. Po premoru zaradi materinstva (ima pet otrok) od 2008 spet objavlja tematsko različne prispevke v Novicah (slovenskem tedniku za Koroško), Nedelji in Koroškem koledarju, sodeluje v radijskih oddajah ter na javnih prireditvah.

Samostojno je objavila pesniško zbirko Pesmi iz listja (1985). Vsebinsko so pesmi subtilne lirske psihološke refleksije zelo osebnega doživljanja okolice. Subjekt, ki je pretežno drugooseben, nagovarja svet, vstopa vanj in ga postavlja v različna razmerja do sebe ali do svoje poezije (npr. v pesmih europapark, reka, november, ne čakaj me, ko postajaš, samo ti si). V njih je najbolj značilen spremenjen odnos do podrejenosti narodno-obrambnemu sporočilu, ki je po tradiciji prevladoval v poeziji slovenske Koroške. Ogroženost je preoblikovana v intimistično govorico, ki pomeni prelom s koroško vpadljivo aktivistično liriko. Na to kaže tudi pretehtan jezik, v katerem prevladujejo samo najnujnejši elementi, zato Jožica Čertov sodi med pesnice, kot sta Ada Škerlj in Albina Vodopivec (psevdonim Saša Vegri), ki nadaljujejo in razvijajo uravnoteženo izročilo humanističnega intimizma. Pomembno je tudi njeno mladostno prozno ustvarjanje. Izbrana prozna besedila so bila že 1983 uvrščena v antologijo Aufzeichnungen aus Kärnten : Mladje-Prosa-Anthologie.