Čelešnik, Franc (1911–1973)

ČELEŠNIK, Franc, stomatolog, čeljustni kirurg (r. 27. 10. 1911, Podkoren; u. 28. 8. 1973, Ljubljana).

Osnovno šolo je obiskoval v Kranjski Gori. Po končani gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na študij medicine v Ljubljani, nadaljeval pa na medicinski fakulteti v Gradcu in tam 1934 diplomiral. Specializacijo iz stomatologije je opravil v Gradcu in na Dunaju ter se nato vrnil v Ljubljano, kjer je imel 1938–44 zasebno zobozdravstveno ordinacijo. Zaradi sodelovanja z OF je bil oktobra 1944 zaprt in interniran v koncentracijsko taborišče Mauthausen (Avstrija), kjer je postal pisar taboriščnega zdravnika, ob osvoboditvi pa pomagal pri organizaciji vračanja interniranih.

Z ustanovitvijo popolne Medicinske fakultete 1945 je bila kot njen sestavni del še istega leta ustanovljena Stomatološka klinika v Ljubljani; uradno so jo odprli 18. maja 1946. Za prvega vodjo je bil imenovan Jože Rant, njegov prvi asistent je postal Čelešnik. Rant in Čelešnik sta s sodelavci klinike zdravila bolne, začela s poučevanjem majhnega števila študentov in vodila izgradnjo Stomatološke klinike ter s tem postavljala temelje študiju in razvoju stomatologije na Slovenskem. Čelešnik se je 1947–48 strokovno izpopolnjeval v Švici (s štipendijo svetovne zdravstvene organizacije) in na Češkem. 1948 je prevzel vodenje Klinike za ustno in čeljustno kirurgijo na Kirurški kliniki ter 1955 tudi Katedre za maksilofacialno in oralno kirurgijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (obe je vodil do smrti) ter postal prvi profesor predmeta Ustna in čeljustna kirurgija na stomatološkem oddelku ljubljanske medicinske fakultete. 1945 je postal asistent, 1947 docent, 1953 izredni in 1962 redni profesor, v študijskem letu 1960/61 je bil tudi dekan Medicinske fakultete. Za razvoj študija stomatologije so pomembni učbeniki, ki jih je Čelešnik za študente stomatologije in zobozdravnike spisal sam ali v soavtorstvu s sodelavci (Paradentoza, 1948; Oralna kirurgija, 1956; Lokalna anestezija in ekstrakcije zob, 1960; Osnove ustne kirurgije, 1963; Ustna in čeljustna kirurgija, I, 1965).

V Mariboru je Čelešnik 1968 organiziral 3. Jugoslovanski kongres za plastično in maksilofacialno kirurgijo, ki so se ga udeležili predstojniki vseh jugoslovanskih klinik za čeljustno kirurgijo in številni ugledni evropski strokovnjaki s tega področja. Gradivo s kongresa je bilo zato objavljeno v zborniku v angleškem jeziku. Čelešnik je postal tudi ustanovni član in prvi predsednik evropskega združenja za maksilofacialno kirurgijo (European Association for Maxillo-Facial Surgery, 1970–72) ter v Ljubljani 1972 organiziral prvi kongres združenja (prvi evropski kongres za maksilofacialno kirurgijo), na katerem so se srečali najpomembnejši strokovnjaki s tega področja v mednarodnem merilu.

Kot začetnik čeljustne kirurgije v Sloveniji je stroko dvignil na evropsko raven in jo obogatil z izvirnimi načini zdravljenja. Izboljšal je metode zdravljenja tumorjev na obrazu in prirojenih napak ter predprotetične kirurgije. Izdelal je izvirne metode za plastiko tuberov (1951), za dvofazno zaporo obojestranske heilognatopalatoshize v vertikalnem zaporedju (1957) in za dvoslojno zaporo antrooralne komunikacije. Poleg tega je modificiral in izboljšal nekatere metode drugih avtorjev. V slovenski prostor je vpeljal ortognatsko kirurgijo, znan je bil po radikalni odstranitvi obušesne slinavke z ohranitvijo obraznega živca. Čelešnik je poudarjal, da je za terapijo shiz (zajčja ustnica in volčje žrelo) nujno timsko delo kirurga, ortodonta, logopeda in protetika, Stomatološka klinika pa je postala vseslovenski center za zdravljenje shiz. Čelešnik je celo dosegel, da so se zdravili vsi v Sloveniji rojeni otroci s shizo. Razvoj slovenske čeljustne kirurgije je tako uspešno sledil razvoju v svetu. Hkrati se je Čelešnik z objavljanjem poljudnih prispevkov trudil, da bi oboleli zgodaj prepoznali bolezenske spremembe in prišli pravočasno na zdravljenje ter s tem omilili posledice bolezni pri dihanju, hranjenju in tudi vizualnih spremembah obraza.

Čelešnik je 1969 postal dopisni (izredni) član SAZU. Postal je tudi častni član evropskega združenja za maksilofacialno kirurgijo (1972) in vrste drugih tujih strokovnih združenj. Za življenjsko delo je 1972 prejel Kidričevo nagrado in istega leta prestižno nagrado Magitot francoske nacionalne akademije za medicino (Académie Nationale de Médecine). Prejel je tudi častni diplomi univerz v Sieni in Bologni. Ob odprtju osrednje stavbe Kliničnega centra v Ljubljani 1975 so odkrili njegov doprsni kip.

Od 1991 pod okriljem Katedre za maksilofacialno in oralno kirurgijo ter Klinike oziroma Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo vsako drugo leto potekajo Čelešnikovi dnevi, strokovno srečanje specialistov za maksilofacialno in oralno kirurgijo. Velimir Vulikić je 1998 Čelešnikovo življenjsko pot opisal v biografskem romanu z naslovom Kirurgovo življenje, istega leta sta SAZU in Občina Kranjska Gora na rojstni hiši v Podkorenu odkrila njegovo spominsko ploščo.