Petronio Caldana, Marco, grof (1651 | 1655–1717)

PETRONIO CALDANA, Marco (Marcus Petronius, Marco Petronio conte Caldana, conte Marco Petronio Caldana), psevdonim Clodiano, grof, pesnik (r. 1651 ali 1655, Piran; u. 10. 1. 1717, Piran). Oče Petronio Petronio Caldana, plemič, mati Lucia, r. Furegon (tudi Furegoni, Furigon). Stric Nicolò Petronio Caldana, poreški škof, sin Petronio Petronio Caldana, pesnik.

Rodil se je v Piranu v plemiški veji patricijske rodbine Petronio Caldana. Očetu Petroniu (1627–1660) in materi Luciji sta se v zakonu rodila še sinova Elio in Zuanne Paulo ter hči Zoia. Zaradi zaslug na dvoru cesarja Leopolda I. je Marcov stric Nicolò Petronio Caldana (1633–1671) zase in za brata Petronia pridobil grofovski naziv, ki je bil 1660 potrjen na Kranjskem, 1661 pa še na teritoriju beneške republike. Rodbina Caldana je bila v tesnem sorodstvu z družino Gravisi, rodbino markizov Petrapilose, s koprsko družino Gavardo, piransko družino grofov Furegoni, rodbino Del Senno in momjanskimi grofi Rota. Grofovski rodbini Petronio Caldana naj bi nekoč pripadalo ozemlje današnjega hrvaškega naselja Kaldanija, ki naj bi po rodbini tudi dobilo ime.

Po prezgodnji smrti Petronia Caldane je imetje družine v celoti podedoval njegov mlajši brat Nicolò, ki je pod svoje okrilje vzel nečaka Elia in Marca. Po končanem osnovnem šolanju gramatike in retorike v Piranu je Nicolò nečaka vpisal v Collegio dei nobili di San Francesco Saverio v Bologni, kjer sta študirala poezijo in filozofijo. Ko je bil Nicolò imenovan za škofa (1667), je Marco opustil šolanje in stricu sledil v Poreč. Zaenkrat še ni znano, ali je študij nadaljeval kje drugje, verjetno je živel v Poreču do stričeve smrti 1671. Škof Nicolò Petronio Caldana je umrl na poti k papežu Klemnu IX. v Rim, kamor ga je spremljal tudi Marco. Nicolò je pokopan pred glavnim oltarjem kapiteljske cerkve sv. Jurija v Piranu, nagrobni napis v njegovo čast pa je v elegičnem distihu sestavil prav Marco.

Po Nicolòjevi smrti se je družina znašla v težavah; Marco in Elio sta morala kot edina moška potomca plemiške veje Petronio Caldana prevzeti skrb za družinske posle. Marco je upravljanje posesti prepustil Eliu in se s priporočilom kardinala Carla Caraffe, ki je bil v tesnih stikih s škofom Nicolòjem Caldano, ter zaščito Giulia Giustiniana, tedanjega beneškega veleposlanika na Dunaju, odpravil na dvor cesarja Leopolda I. Tam je opozoril nase z izjemnim pesniškim talentom, s katerim si je pridobil naklonjenost cesarice Eleonore, vdove cesarja Ferdinanda III., ki je veljala za zaščitnico umetnikov in italijanskih plemičev. Vstopil je v cesarsko vojsko in razmeroma hitro napredoval. Zgolj sedem mesecev po njegovem prihodu na cesarski dvor je prispela vest o bratovi smrti in Marco se je moral vrniti v Piran, kjer je ponovno prevzel v upravljanje družinsko imetje.

1680 je postal rektor vplivne cerkveno-laične piranske bratovščine sv. Filipa Nerija. V okviru bratovščine je deloval znan in cenjen seminarij, prav v času njegovega rektorata pa je v okviru bratovščine verjetno pričela delovati prva šola za dekleta nižjega meščanskega stanu na obali. Bratovščinsko šolo, na kateri je prejel osnovno izobrazbo, je v otroštvu obiskoval tudi violinist Giuseppe Tartini.

Kot ambasador piranske komune je Marco leta 1681 pred beneškim senatom uspešno zastopal interese mesta, saj je Piranu zaradi nevestnega gospodarjenja s komunskim denarjem in imetjem ter neupoštevanja beneških zakonov in plačila davščin grozila izguba pomembnih privilegijev in svoboščin. Zaradi tega si je med someščani prislužil ugled in naziv pater patriae. Med 1681 in 1687 se je poročil s predstavnico plemiške rodbine Rigo iz Novigrada. V zakonu so se jima rodili sinovi Petronio, Nicolo, Giorgio (Zorzi) ter hčerki Sofia in Giustina.

V letih bivanja v Piranu je Marco, po pričevanjih sodeč, veliko pesnil, vendar dela niso ohranjena. Znano je le njegovo temeljno delo, ki ga je izdal 1687, pesnitev v dvanajstih knjigah z naslovom Klodiada (Clodiados libri XII), ki govori o zgodovini francoske dinastije Merovingov, začenši s Klodvikovo smrtjo. Vsebinski navdih je Caldana morda dobil v delu Jeana Desmaretsa z naslovom Clovis iz 1657. Delo, ki je sestavljeno v latinskem jeziku in daktilskem heksametru, je posvečeno Ludviku XIV.; namesto predgovora je k prvi izdaji priloženo pismo Ludviku, ki je Marcu 1689 tudi odgovoril (odgovor je vključen v kasnejše izdaje).

Prav zaradi te pesnitve je bil Marco, ki je v prvih letih 18. stoletja z družino morda živel v Padovi, deležen avdience pri Ludviku XIV. (med 1707 in 1711), verjetno tudi po zaslugi beneškega veleposlanika na francoskem dvoru Lorenza Tiepola, ki mu je posvetil epigram v kasnejših izdajah Klodiade. Po tem je zapustil Pariz in se prek Benetk vrnil v Piran, kjer je umrl. Rodbina Caldana je sicer imela družinsko grobnico v cerkvi sv. Frančiška (škof Nicolò Caldana je pokopan v piranski cerkvi sv. Jurija), vendar kraj njegovega pokopa ni znan.