Čadež, Adolf (1871–1948)

ČADEŽ, Adolf (rojstno ime Ivan Čadež, redovno ime p. Adolf Čadež; Johann Čadež; šifra P.A.Č.), frančiškan, duhovnik, misijonar, nabožni pisec (r. 5. 5. 1871, Gorenja vas, Trata; u. 10. 1. 1948, En Kerem, Jeruzalem, Izrael, pokopan na Sionu, Jeruzalem, Izrael). Oče Gregor Čadež. Mamin stric Pavel Krajnik, frančiškan, duhovnik, nabožni pisec.

Šolal se je v Ljubljani na klasični gimnaziji (1883–88), šesti razred je opravil na gimnaziji v Novem mestu (1988/89), 1889 pa je vstopil k frančiškanom. Po študiju teologije v Ljubljani je 1894 opravil slovesne zaobljube in bil 1895 posvečen v duhovnika. 1896 je bil nastavljen kot vikar v Nazarje, od 1902 je deloval v frančiškanski župniji Marijino oznanjenje v Ljubljani. Na prošnjo avstrijske vlade je 1904 odšel v Carigrad, kjer je do 1906 kot kaplan deloval v avstrijski bolnišnici. Bil je tudi kaplan avstrijskega veleposlanika pri sultanovem dvoru barona Heinricha von Caliceja, stanoval pa je v samostanu sv. Marije Draperis (Meryem Ana Draperis Latin Katolik Kilisesi) v Carigradu. Zaradi nesrečnih okoliščin – potem ko je armenski vratar njihove bolnišnice 1906 sodeloval pri neuspelem atentatu na osmanskega sultana Abdula Hamida II., se je osebje bolnišnice moralo zamenjati – se je vrnil v domovino in tam najprej deloval v frančiškanskem samostanu Kostanjevica v Novi Gorici (1906–10), pozneje, ko je slovenska frančiškanska provinca prevzela Žabnice v Kanalski dolini z dvema bližnjima župnijama in svetišče Svete Višarje nad Trbižem, pa je postal župnik in predstojnik tudi v Žabnicah (ter na Svetih Višarjah) (1910–11). Po krajšem bivanju na Kostanjevici, kjer je bil vikar in lektor italijanskega jezika, je februarja 1913 – kot zamenjava za frančiškanskega patra Benigna (Franca) Snoja, ki je postal definitor kustodije – kot misijonar odšel med Slovence v Kairo. Po enem mesecu je moral zamenjati patra Evgena Staneta v samostanu sv. Katarine v Aleksandriji. Deloval je tudi med tamkajšnjim avstrijskim plemstvom in angleškimi vojaki. Že kmalu zatem, le leto dni pred začetkom prve svetovne vojne, so ga kot avstrijskega državljana Angleži internirali na Malto (1914–19). Po vojni je kot gvardijan samostana deloval v Sveti Trojici v Slovenskih goricah (1920–22) in v Novem mestu (1922–24). V Ljubljani (1924–25) je kot provincialni tajnik pomagal pri zidavi nove cerkve sv. Frančiška v Šiški, bival je tudi v Kamniku (1925). 1925 se je spet odpravil v Aleksandrijo, da bi tam nadomestil frančiškanskega patra Ferdinanda (Franca) Zajca kot dušni pastir med Slovenci, Nemci in Italijani. 1926 je prvič obiskal Sveto deželo, 1932 pa je odšel tja za stalno. Najprej je bival v samostanu Betfaga na Oljski gori, nato ga je 1933 generalni minister imenoval za predstojnika kolegija na frančiškanski biblični šoli (Studium Biblicum Franciscanum) v Jeruzalemu, kjer je skrbel za ekonomijo in bratsko življenje. 1934 se je preselil v Betlehem in tam postal magister klerikov kustodije, nato pa varuh Božjega groba v baziliki Božjega groba (Sanctum Sepulchrum) v Jeruzalemu. 1945 je v Jeruzalemu slavil zlato mašo, kasneje je bival tudi v samostanu v Jafi (1946) in v hišni bolnišnici matičnega samostana S. Salvatore v Jeruzalemu. Umrl je v samostanu v En Keremu pri Jeruzalemu, pokopan je na frančiškanskem pokopališču na Sionu.