Erjavec, Helena (1929–1986)

ERJAVEC, Helena (Helena Erjavčeva, Helena Erjavec Medič), igralka (r. 24. 3. 1929, Ljubljana; u. 14. 3. 1986, Ljubljana). Oče Alojzij Erjavec, monter, mati Terezija Erjavec, r. Križnik.

Mladost je preživela v Ljubljani, kjer je obiskovala osnovno šolo, med drugo svetovno vojno je nadaljevala šolanje na II. ženski gimnaziji in po vojni na II. ženski realni gimnaziji. 1946 se je vpisala na Akademijo za igralsko umetnost, smer Dramska igra. 1951 je diplomirala v razredu Ivana Levarja in se nato zaposlila v SNG Drama Ljubljana. Članica ansambla je ostala do invalidske upokojitve konec 1983. Veliko vlog je oblikovala tudi v radijskih igrah Radia Ljubljana.

Že med študijem je na odru ljubljanske drame statirala in oblikovala manjše vloge, prvo večjo vlogo je oblikovala v stari kitajski igri Hsiunga Shih-I Gospa Biserna reka (1952): s karakterno komiko in poudarjeno igralsko plastiko je njena kreacija dekorativne dvorne dame Srebrne reke zaživela v humorni simbiozi salonske goske in narodne dame. V kmečki drami Ivana Potrča Krefli (1952) je bila kot zadružnica Tila po sodbi kritike neustrezno zasedena. Igralka visoke, elegantne postave in mehkega alta, ki je še poudarjal zrelo ženskost, pa je kmalu zaigrala v odrskih salonih: upodobila je markizo Dorimeno v Molièrovem Žlahtnem meščanu (1953) in Izabelo v drami Ferdinanda Brucknerja Elizabeta Angleška (1955). V Shakespearjevi Historiji o Henriku IV. – prvi del (1955) in Historiji o Henriku IV. – drugi del (1956) je interpretirala Lady Percy: v prvem delu kot zrelo ljubimko, ki jo je odigrala toplo, prisrčno in nevsiljivo naravno, v drugem delu pa je vlogo zaznamovala s precizno govorno tehniko. Vlogo Maše v Treh sestrah (1956) Antona Pavloviča Čehova je oblikovala v alternaciji s Savko Sever; Maša Helene Erjavec je bila sveža, s čarom mladosti. Helena Erjavec je igrala v številnih krstnih uprizoritvah slovenske dramatike: epizodni vlogi Blagajničarke v Potovanju v Koromandijo Dominika Smoleta (1956) so sledile Ženska z metlo in Prva ženska v igri Vitomila Zupana Če denar pade na skalo (1963), Ženska ali Marta v drami Ivana Potrča Na hudi dan si zmerom sam (1964), Maroltovka v igri Mire Mihelič Ura naših dni (1965) in Emilija v drami Mihe Remca Delavnica oblakov (1967). V uprizoritvah dramatike Ivana Cankarja je oblikovala Sodnico v Kralju na Betajnovi (1952), Kmetico v Hlapcih (1956), Mrmoljevko Za narodov blagor (1958), Kantorjevo ženo v Kralju na Betajnovi (1961), impresivna je bila kot Kalandrova žena v Hlapcih (1967). Igralsko intenzivna so bila šestdeseta leta 20. stoletja; nanizala je vloge iz klasičnega in modernega repertoarja, med pomembnejšimi Elmiro v Molièrovem Tartuffu (1962) in Vdovo Quin v drami Johna M. Synga Vražji fant zahodne strani (1966) ter obdobje sklenila z vlogo Atene v Ajshilovi Oresteji (1968). Elviro je oblikovala z umirjeno dostojanstvenostjo, zato pa je kot Vdova Quin odprla vse svoje igralske registre: vlogo prebrisane in zapeljive vdove, živahne zapeljivke in drzne zvodnice je oblikovala v razponu od elementarne potrebe po moškem do ljubezni in odpovedi ter ustvarila polnokrvno, vitalno žensko, ki si v zakotnem okolju oblikuje svoj pogled na svet in se razvije v osebnost.