Dežman, Anton (1920–1977)

DEŽMAN, Anton (partizansko ime Tonček), generalmajor JLA, narodni heroj (r. 12. 6. 1920, Lesce; u. 1. 6. 1977, Radovljica). Oče Anton Dežman, delavec, mati Marija Dežman, r. Plemelj. Nečak Jože Dežman, zgodovinar.

Osnovno šolo je obiskoval 1927–34 v Lescah. 1934 je postal vajenec pri mesarju Čebašku v Radovljici. 1935–40 je delal pri gradbenem mojstru Žvanu na Bledu, 1940–41 pa v Kranjski industrijski družbi na Jesenicah, sprva kot pečni zidar v šamotarni in nato v martinarni. Kot vajenec se je 1934 v Lescah vključil najprej v delavsko kulturno društvo Svoboda, po njeni razpustitvi pa v Vzajemnost. 1939 je postal član partijske celice, 1940 je bil sprejet v SKOJ.

Ob napadu na Jugoslavijo 1941 je vstopil v jugoslovansko vojsko, po njenem razpadu pa se je vrnil v Lesce in se zaposlil v gradbenem podjetju Svetina na Bledu ter maja in junija 1941 kot zidar sodeloval pri obnovi kasarne na Bohinjski Beli. Organiziral je mladinske trojke v Lescah, z njimi zbiral orožje in vojno opremo iz kasarn na Bohinjski Beli ter organiziral propagando zoper nemške okupatorje. Julija 1941 se je pridružil NOG, postal je prepoznavno ime med gorenjskimi partizani. 1943 in 1944 je bil večkrat ranjen. Kot mitraljezec se je izkazal v več akcijah. Uspešno je sodeloval v akcijah Cankarjevega bataljona, npr. v Selcih, na Lancovem, v Češnjici v Selški dolini in Rovtah; slednja je spodbudila množično vstajo na zahodnem Gorenjskem. 1941 je napredoval v desetarja. 1942 je postal član KPS, istega leta je sodeloval v dražgoški bitki in v bitki na Mohorju. Spomladi 1942 je bil desetar v selški četi, junija in julija 1942 vodnik v prvi jelovški četi II. bataljona gorenjskega odreda, od avgusta 1942 do marca 1943 pa njen komandir. Od junija 1943 je bil sprva komandant I. jelovškega, zatem 7. kranjskega bataljona gorenjskega odreda. Od julija do oktobra 1943 je kot komandant I. bataljona reorganiziranega gorenjskega odreda vodil več uspešnih akcij proti Nemcem. Od novembra 1943 do spomladi 1944 je bil komandant VOS v jeseniškem okrožju. Zatem je prevzel funkcijo komandanta v Vojski državne varnosti (VDV), in sicer je bil do julija 1944 komandant V. bataljona njene II. brigade in do novembra 1944 komandant njenega I. bataljona, od decembra 1944 do konca vojne pa namestnik komandanta njene II. brigade, s katero je 1945 sodeloval pri osvoboditvi Trsta. Oktobra 1944 je napredoval v čin kapetana.

Marca 1945 se je udeležil tečaja za višje oficirje v Glavnem štabu v Metliki. Aprila 1945 je bil operiran v bolnišnici v Beogradu, kamor so ga poslali preko italijanskega Barija. Po drugi svetovni vojni je bil komandant blokov Ljubljana in namestnik brigade VDV, zatem se je šolal na Pehotni oficirski šoli JLA in bil v Titovi gardi. 1948 je postal komandant odreda specialnih enot v Han Pijesku, Baški vodi in Starem gradu – Paklenici in bil eden od ustanoviteljev vojaškega gradbenega podjetja Soča – Sarajevo (Vojno-građevinsko poduzeće Soča – Sarajevo). 1955 je zaključil šolanje na Višji vojaški akademiji v Beogradu in ustanovil Vojno remontni zavod št. 7 – Sarajevo. Zatem je služboval kot oficir v Ljubljanskem vojnem področju. 1948 je bil povišan v majorja, 1952 v podpolkovnika, 1959 v polkovnika JLA, 1970 v generalmajorja. Upokojil se je 1964.

Prejel je več odlikovanj: bil je nosilec partizanske spomenice 1941, prejemnik reda za hrabrost, reda bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, reda partizanske zvezde s puškami, reda za vojaške zasluge s srebrnimi meči, reda za zasluge za narod s srebrnimi žarki, reda republike s srebrnim vencem in češke medalje Pravda vitezi. 1952 je bil imenovan za narodnega heroja. Njegov spomenik stoji na Jesenicah, po njem se imenuje ulica v Kranju.