Dermastia, Marijan (1911–1971)

DERMASTIA, Marijan (partizansko ime Urban Velikonja), partizanski komandant, bančnik, politik (r. 23. 7. 1911, Ljubljana; u. 20. 12. 1971, Ljubljana). Oče Josip Dermastia, pravnik, generalni sekretar Vzajemne zavarovalnice, politik, mati Ivana Dermastia, r. Pahor. Ženi Mihaela Dermastia, gospodarstvenica (ločena), in Alenka Mišič, novinarka, urednica, sin Matija Dermastia, športni novinar, košarkar, snaha Alenka Dermastia, urednica, leksikografka, vnukinji Marina Dermastia, biologinja, univerzitetna profesorica, in Mateja Dermastia, biokemičarka.

Rojen je bil v meščanski družini v Ljubljani. Po očetovi prisilni upokojitvi 1921 je družina živela precej siromašno. Njen gmotni položaj se je popravil potem, ko se je oče zaposlil pri Vzajemni zavarovalnici. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani (1917–21), prav tako gimnazijo (1921–28). 1929 se je vpisal na pravno fakulteto univerze v Ljubljani, kjer je 1934 diplomiral in dve leti kasneje po opravljenih rigorozih promoviral; istega leta je končal posebni tečaj iz zavarovalništva in bančnih opravil. Družina je bila katoliško usmerjena. Dermastia je v gimnazijskih letih deloval v kulturnih društvih, ki so bila pod vplivom SLS (Orel, Kres), ko pa se je 1926 med mladino, zlasti študenti, osnovala opozicija proti uradni politiki SLS (Križarji, Borci), je pričel sodelovati z njimi in se povezal z mladinsko organizacijo krščanskih socialistov. Po vzpostavitvi kraljeve diktature januarja 1929 se je zbližal s komunisti, ki so delovali na univerzi. 1930 je sodeloval v študentski stavki, bil aretiran in nekaj časa v policijskem zaporu. Po izpustitvi ga je tudi zaradi njegove pogumne drže v zaporu komunistična frakcija na ljubljanski univerzi sprejela v članstvo KPJ. Sprva je deloval v njenem biroju na ljubljanski pravni fakulteti in v študentskih društvih (Kras, Danica, Borba), kjer je skušal širiti komunistične ideje med katoliško usmerjenimi študenti. 1930–34 je bil član okrožnega komiteja KPJ Ljubljana, pomočnik in centralni tehnik Pokrajinskega komiteja (PK) KPJ za Slovenijo, član njegove sindikalne komisije in vmes krajši čas v. d. organizacijskega sekretarja PK KPJ. Po nalogu partije je deloval v sindikatu krščanskih socialistov Jugoslovanska strokovna zveza (JSZ), pri organiziranju mezdnega gibanja (mdr. v papirnici Vevče) in stavk ter objavljal v glasilu JSZ Delavska pravica, pa tudi v ilegalnem glasilu Rdeči signali.

Kot član sindikalne komisije je 1935 pomagal organizirati stavko v tovarni papirja in lepenke Bonač v Količevem. Delavci niso stavkali zaradi povišanja plač, pač pa so zahtevali odstavitev direktorja in nadzor nad odpuščanji. Stavka je uspela. Zaradi sodelovanja pri organiziranju stavke v tovarni upognjenega pohištva Remec & Co v Duplici, ki je bila neuspešna, je bil spomladi 1934 aretiran, mesec in pol v preiskovalnem zaporu in nato izpuščen. Ker je družina nasprotovala njegovemu delovanju, se je preselil k dekletu v Radomlje, kjer je ostal do odhoda v Zagreb v začetku 1936. Tam se je zaposlil v hrvaškem zavarovalnem zavodu Sava. 1938 je kot vodja stavkovnega odbora sodeloval pri organiziranju stavke zaposlenih v zavarovalništvu. Stavka je uspela, sam pa je bil aretiran in kmalu izpuščen. 1938–39 je služil vojaški rok v Beogradu in Valjevu, nato je bil do okupacije v Ljubljani zaposlen na tamkajšnji podružnici zavarovalniškega zavoda Sava. Aktivno je deloval med uslužbenci in kot član agitpropovske komisije CK KPS, v kateri je bil zadolžen za izdajanje legalnih publikacij KPS.

Marca 1941 je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po kapitulaciji se je vrnil v Ljubljano in že v začetku maja odšel na ilegalno delo v Kamnik, kjer je sodeloval pri pripravah na vstajo proti okupatorju in formiranju prvih partizanskih enot. Poleti 1941 je odšel v partizane in postal komandant Kamniškega bataljona, katerega vojaške uspehe je v svojih poročilih priznaval tudi nemški okupator. Nemcem je z okrepitvijo predvsem policijskih enot uspelo do konca oktobra 1941 bataljon zatreti. Dermastia se je vrnil v Ljubljano, napisal partizanski vojni učbenik Kratek tečaj za partizanske poveljnike, ki je bil, razmnožen 1942, glavna partizanska strokovna literatura, in postal namestnik komandanta VOS OF Franca Ravbarja, sodeloval je pri organiziranju skupin VOS in izvajanju likvidacij. Konec aprila 1942 je bil imenovan za komandanta Dolenjskega odreda, po njegovi okrepitvi in osvoboditvi ozemlja južno od Ljubljane pa komandant V. grupe odredov (od druge polovice junija do 26. julija 1942). Konec septembra 1942 je postal prvi komandant novoustanovljene 5. SNUB Ivana Cankarja, decembra pa je bil odstavljen. Februarja 1943 ga je CK KPS zaradi krutosti v odnosu do nasprotnikov kaznoval z zadnjim opominom; kazen je bila odpravljena maja 1944. 1943 je bil inštruktor na oficirski šoli GŠ NOV in POS. Napisal je učbenike za minerje, diverzante in zveze. Imenovan je bil za načelnika za zveze v štabu 7. korpusa ter nato v GŠ NOV in POS, junija 1944 pa je postal pomočnik načelnika GŠ. Na tej dolžnosti je bil do imenovanja za načelnika štaba KNOJ, kar je ostal do demobilizacije junija 1946. Ob odhodu iz aktivne vojaške službe je imel čin polkovnika.

Po vojni je opravljal vrsto funkcij s področja zavarovalništva in financ. Tako je bil do 1948 generalni direktor Državnega zavarovalnega zavoda v Beogradu. 1948–51 je bil guverner Narodne banke FLRJ, kar je bila zlasti po sporu z Informbirojem junija 1948 vplivna in zahtevna funkcija, saj so se politične, gospodarske in življenjske razmere v državi močno poslabšale. 1951 je za kratek čas postal pomočnik zveznega ministra za finance, spomladi 1952 pa je postal generalni direktor Centralne Narodne banke za LRS, ki je pod njegovim vodstvom postala ena najdejavnejših v državi. Kot predsednik Mestnega ljudskega odbora Ljubljana (1954–55) in predsednik Mestnega sveta Ljubljana (1955–60) je bil župan Ljubljane. 1955–62 je bil tudi predsednik Okrajnega odbora Ljubljana, 1962 je postal član Izvršnega sveta Skupščine LRS. Zavzemal se je za decentralizacijo države. 1963 se je vrnil v Beograd, kjer je eno leto opravljal funkcijo generalnega direktorja Jugoslovanske skupnosti zavarovanja. Do 1967 je bil generalni direktor Skupnosti jugoslovanskih železnic, nato 1968 glavni direktor sektorja IBM (Investicijski biroji Maribor) in nazadnje svetovalec za prodajo pri Intertradu Ljubljana ter član upravnega odbora Trgovinske zbornice.

Ves čas je deloval tudi politično, od 1948 je bil član revizijske komisije CK KPS/ZKS, bil je član CK ZKS (1954–65). 1953–63 je bil republiški poslanec in 1965–67 poslanec gospodarskega zbora Zvezne skupščine.

Je nosilec več visokih odlikovanj, mdr. partizanske spomenice 1941.