Černej, Anica (1900–1944)

ČERNEJ, Anica (Anica Černejeva), pedagoginja, pesnica, pisateljica (r. 3. 4. 1900, Čadram; u. 3. 5. 1944, Neubrandenburg, Nemčija, pokopana v taborišču Ravensbrück). Oče Ludvik Černej, učitelj, šolski nadzornik, pedagoški publicist, mati Marija Černej, r. Hasenbüchl, učiteljica. Brat Darko Černej, pravnik, diplomat.

1905 je kot petletna začela obiskovati prvi razred osnovne šole v Grižah pri Celju. Jeseni 1915 je odšla v Maribor na zasebno učiteljišče šolskih sester, ki ga je 1919 zaključila z odliko. Istega leta je postala nadomestna učiteljica v Grižah, oktobra so jo premestili na dekliško osnovno šolo v Celje. Novembra 1921 je opravila strokovni izpit in si pridobila pravico do samostojnega poučevanja na ljudskih šolah. 1924–26 je študirala v Zagrebu na višji pedagoški šoli. Februarja 1927 je opravila diplomski izpit in se usposobila za poučevanje matematike, fizike in kemije na meščanskih šolah. Jeseni 1926 je začela poučevati na meščanski šoli v Ormožu. Avgusta 1927 je postala strokovna učiteljica na prvi dekliški meščanski šoli v Mariboru. V šolskem letu 1927/28 je bila izredna slušateljica na psihološkem inštitutu zagrebške univerze. 1928–30 je opravila štiri semestre na pedagoško-filozofskem oddelku zagrebške višje pedagoške šole, kjer je študirala filozofijo, pedologijo in eksperimentalno pedagogiko ter metodiko in matematiko. 1930 je tam z odliko diplomirala. Septembra 1930 je dobila mesto suplentke na ženskem učiteljišču v Ljubljani. 1932 je v Zagrebu opravila še zadnji, profesorski izpit iz pedagogike z metodiko, psihologije in matematike, predložila je deli Današnja mladina in vzgoja učiteljskega naraščaja ter Protestantizem in njegov vpliv na slovensko šolstvo. Od 1932 do aretacije 1943 je poučevala v Ljubljani, večinoma na moškem in ženskem učiteljišču, a z dvema vmesnima prekinitvama, ko je poučevala na III. meščanski šoli v Mostah (od oktobra 1936 do septembra 1937) ter na ljubljanski klasični gimnaziji (od septembra do novembra 1937). Oktobra 1943 je bilo po nemški okupaciji Ljubljane aretiranih več dijakov in profesorjev učiteljišča, med njimi Anica Černej. Iz zapora v šentpetrski vojašnici so jo novembra 1943 odpeljali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Umrla je v taborišču Neubrandenburg verjetno zaradi črevesne tuberkuloze.

Pesmi za otroke je objavljala v mesečniku Zvonček in koledarčku Kraljevič Marko, 1930 jih je zbrala in izdala v pesniški zbirki Metuljčki. Zbirka je z istim naslovom izhajala tudi v času po drugi svetovni vojni, a z drugačnim izborom pesmi, mdr. so bile izločene pesmi s krščansko motiviko. V tridesetih letih 20. stoletja je otroške in mladinske pesmi objavljala v Našem rodu. Prispevala je besedila za tri slikanice: Za vesele in žalostne čase (1933, ilustriral Edo Deržaj), Kapljice (1934, ilustriral Edo Deržaj) in Dedek Miha (1939, ilustrirala Marta in Radovan Klopčič), vse so izšle pri Mladinski matici. 1939 je Mladinski matici že oddala rokopis pesmi za slikanico Pisani izprehodi, a se je med vojno izgubil; najbrž je šlo za pesmi, ki so bile kasneje objavljene v zbirki Sredi domovine (1953). V zbirko »prizorčkov za šolske proslave« Ciciban nastopa (1939) je Mladinska matica uvrstila tudi tri njene (Naše uganke, Domovina, Pravljica o mami). Nekaj prizorčkov je izšlo v Našem rodu, nekaj se jih je ohranilo v rokopisu.

Bila je v odboru Mladinske matice, ki je ocenjeval rokopise za objavo. Z mladinsko literaturo se je ukvarjala tudi strokovno: v Popotniku je že 1922 objavila zapis o Otonu Župančiču kot pesniku za otroke. 1938 je Društvo slovenskih književnikov pripravilo razstavo slovenskih povojnih knjig in izdalo knjižico Slovenska knjiga 1918–1938, za katero je pregled mladinskega slovstva prispevala Anica Černej; o njem je tudi predavala. Istega leta decembra je v Ženskem svetu izšel njen članek Naše mladinsko slovstvo. Za revijo Popotnik je pisala članke in ocene o sočasnih strokovnih objavah s področja pedagogike in psihologije. Kot pedagoginja in literatka je pogosto vodila literarni odsek združenja ljubljanskih učiteljiščnikov, bila je idejna voditeljica dijaškega glasila Orači (1932/33).

Kot pedagoginja se je zavzemala tako za dijakinje in dijake kot za pravice žensk in zagovarjala potrebo po njihovem lastnem notranjem svetu, samostojnem življenju in svobodnem odločanju. O ženskem vprašanju je predavala v okviru ljubljanskega Splošnega ženskega društva in Pedagoškega društva, Ženskega društva v Mariboru in Zveze društev Šola in dom. Aktivno se je zavzemala za brezposelne kolegice in kolege.

Pesmi za odrasle je za časa življenja objavljala le revijalno. Prva objava je priložnostna pesem, posvečena novi celjski dekliški šoli, izšla je 1927. Pesmi je objavljala največ v Ženskem svetu. Najverodostojnejšo in najpopolnejšo objavo njenih pesmi za odrasle je pripravila Erna Muser, ki je knjigi z naslovom Moje poti (1974) dodala tudi obsežno in temeljito spremno besedo.

Pesmi Anice Černej izkazujejo veščo, razgledano, do otroškega in odraslega bralca izjemno spoštljivo in subtilno pesnico. V otroško poezijo je rahločutno, a stvarno vpeljevala težke teme (smrt otroka, smrt staršev; Tozu, Na grobu), obenem pa je znala v besedilih ustvarjati mirno in varno vzdušje. Pesmi za odrasle izkazujejo njeno poznavanje sočasnega literarnega dogajanja. Izrazita v njenih pesmih za odrasle sta družbena in socialna angažiranost (Neznanemu, Božič v Halozah) ter intimna lirika (npr. Tiha žalost, Stopinje v snegu, Razodetje), ki jo je takoj po drugi svetovni vojni pisala tudi Ada Škerl, a so jo v literarni zgodovini šele po objavi Pesmi štirih (Janez Menart, Ciril Zlobec, Kajetan Kovič, Tone Pavček) poimenovali intimizem; pojavi se tudi ideja t. i. bratstva v vsemirju (Daljnemu bratu), ki je bila v južnoslovanskem prostoru tridesetih let 20. stoletja zelo aktualna.

Po njej se imenujejo vrtec v Celju, osnovna šola v Makolah ter ulice v Slovenskih Konjicah, Slovenski Bistrici in Dogošah pri Mariboru.