Čadež, Andrej (1942–)

ČADEŽ, Andrej, astrofizik (r. 12. 9. 1942, Ljubljana). Oče Vladimir Čadež, gradbeni inženir, mati Mija Čadež, r. Kregar, uradnica. Deda Franc Čadež, fizik, meteorolog, srednješolski profesor, in Josip Kregar, podjetnik, brat Matjaž Čadež, fizik, podjetnik, stric Marjan Čadež, meteorolog, univerzitetni profesor, bratranca Vladimir (Mišo) Čadež, fizik, in Iztok Čadež, atomski fizik.

Obiskoval je osnovno šolo Ledina (1949–53), nižjo gimnazijo Poljane (1953–57) in Šubičevo gimnazijo (1957–61), vse tri v Ljubljani. 1961–65 je študiral tehnično fiziko na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (FNT) Univerze v Ljubljani. 1965 je diplomiral s temo sipanja nevtronov na kristalih. Po diplomi je bil 1965–66 zaposlen kot asistent na FNT. Po služenju vojaškega roka 1966–67 je študij nadaljeval kot Fullbrightov štipendist na univerzi v Chapel Hillu (University of North Carolina at Chapel Hill) v ZDA. Tam je 1971 doktoriral z doktorskim delom Colliding black holes (Trkajoči črni luknji). Po doktoratu se je vrnil v Slovenijo in dobil mesto asistenta na Oddelku za fiziko FNT. 1974 je bil na polletnem podoktorskem študiju na pariškem observatoriju (Observatoire de Paris) in 1975 gostujoči raziskovalec na observatoriju univerze v Oxfordu (Oxford University Observatory). Po vrnitvi se je zaposlil na FNT kot docent za področje astronomije. 1981 je bil izvoljen v naziv izrednega profesorja za področje astronomije in astrofizike. 1986–89 je kot Fullbrightov štipendist deloval na kalifornijskem inštitutu za tehnologijo (California Institute of Technology) v skupini, ki je razvijala laserski interferometrični observatorij gravitacijskih valov (The Laser Interferometer Gravitational-Wave Observatory – LIGO). 1987 je bil izvoljen v fakultetni zbor kalifornijskega inštituta za tehnologijo in v naziv redni profesor na Univerzi v Ljubljani. 1989 se je vrnil v Ljubljano ter tam raziskovalno in pedagoško deloval na FNT oziroma, po njenem preoblikovanju, na Fakulteti za matematiko in fiziko (FMF) Univerze v Ljubljani. Bil je predsednik Nacionalnega komiteja za astronomijo Jugoslavije (1985–91), predstojnik Oddelka za fiziko na FNT (1990–91), predsednik Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (1996–97) ter vodja katedre za astronomijo in astrofiziko na FMF (2001–11). 2011 se je upokojil.

Po študiju fizike na Univerzi v Ljubljani je želel teoretično znanje nadgraditi s splošno teorijo relativnosti, zato je odšel na podiplomski študij na univerzo Severne Karoline v Chapel Hillu v ZDA. V doktoratu je teoretično obravnaval trk dveh črnih lukenj – dogodek, ki je bil 2015 prvič tudi eksperimentalno zaznan z observatorijem LIGO. V času doktorskega študija pod mentorstvom Brycea S. DeWitta je spoznal vodilne fizikalne teoretike s področja splošne teorije relativnosti. 1972 se je udeležil poletne šole o črnih luknjah v Les Houchesu v Franciji, 1973 pa dvomesečnega seminarja iz astrofizike na mednarodnem centru za teoretično fiziko (International Centre for Theoretical Physics) v Trstu. Na željo Oddelka za fiziko FNT se je usmeril v astrofiziko in 1975 prevzel vodenje astronomskega dela Astronomsko-geofizikalnega observatorija na Golovcu. Da je zagotovil sredstva za vzdrževanje in delovanje observatorija, je skoraj deset let sodeloval pri raziskovalnem delu za Jugoslovansko armado. Mdr. je razvijal senzor gradientnega gravimetra, kar mu je koristilo pri njegovem kasnejšem delu pri projektu LIGO v ZDA. V tistem času je napisal skripto Fizika zvezd, organiziral astronomski praktikum in pri predmetih, ki jih je predaval, uvajal poglavja iz teorije relativnosti.

1986 se je v okviru sobotnega leta pridružil skupini LIGO na kalifornijskem inštitutu za tehnologijo, kjer se je ukvarjal z metodami zmanjšanja šumov, ki omejujejo občutljivost detektorja gravitacijskih valov, ter s proučevanjem interakcije svetlobe z ohišjem in zrcali interferometra. Po vrnitvi v Ljubljano je nadaljeval posodabljanje astronomske opreme na observatoriju Golovec in izgradnjo astrofizikalne skupine z mislijo, da je povezanost astrofizike s fiziko in z eksperimentalnimi raziskavami bistvena za njen razvoj. S sodelavci se je ukvarjal z eksperimentalnim preverjanjem odstopanj od Newtonovega gravitacijskega zakona na majhnih razdaljah, levitacijo majhnih feromagnetnih kroglic v elektromagnetnem polju, opazovanjem pulzarja v meglici Rakovica, modeliranjem pojavov plimskih raztrganj v bližini črnih lukenj in diferencialno rotacijo Sonca.

Od 1994 je redno sodeloval z astronomskim observatorijem v Padovi (Osservatorio Astronomico di Padova) in opazoval s teleskopi na observatoriju v Asiagu. 1998–2005 je sodeloval z nacionalnim inštitutom za astrofiziko, optiko in elektroniko (Instituto Nacional de Astrofisica, Optica y Electronica) v Mehiki ter opravljal opazovanja z 2,2-metrskim teleskopom Guillermo Haro v Cananei.

Pomembno je prispeval k projektu Harrison Evropske vesoljske agencije (European Space Agency – ESA) in vodil več njenih projektov, povezanih z zasnovo globalnega sistema navigacijskih satelitov, ki bi temeljila na povsem relativističnem opisu dinamike satelitov.

Po upokojitvi nadaljuje z raziskovalnim delom na področju astrofizike pulzarjev, zanimajo ga predvsem mehanizmi sodelovanja nevtronske zvezde z okolico.

Za svoje delo je 1976 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča. 2012 je postal zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.