Drčar Murko, Mojca (1942–)

DRČAR MURKO, Mojca, novinarka, publicistka, političarka (r. 2. 7. 1942, Ljubljana). Oče Ernest Drčar, zobozdravnik, mati Mala Drčar, r. Dequal, učiteljica, publicistka, urednica.

Mož Matija Murko, umetnostni zgodovinar.

Odraščala je v Litiji in Kamniku, kjer je 1961 zaključila gimnazijo, 1965 pa diplomirala na Pravni fakulteti v Ljubljani. 1973 je magistrirala s področja mednarodnega javnega in zasebnega prava ter mednarodnih odnosov na Pravni fakulteti v Zagrebu z nalogo Pravni in politični vidiki nastajanja držav s posebnim ozirom na razmere ob koncu kolonialnih imperijev. Po krajši zaposlitvi v Luki Koper (1965–66) je bila novinarka na Radiu Ljubljana (1966–74), kjer je postala prepoznavna s tedenskimi zunanjepolitičnimi komentarji, v katerih je z analizo mednarodnih dogodkov posredno komentirala domača politična dogajanja. V tem obdobju je pisala tudi za Naše razglede, kolumne za Mladino in Tedensko tribuno, pa tudi za druge publikacije, denimo za Teorijo in prakso. 1974–77 je bila zaposlena na ljubljanski Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. 1977 je postala novinarka pri Delu, kjer je bila dopisnica iz Bonna (1978–82), Rima (1989–93) in nazadnje z Dunaja (1998–2004).

Novinarsko in publicistično dejavnost je dopolnjevala s političnim angažiranjem. 1968–72 je bila članica centralnega komiteja ZKS, pripadala je njegovemu manjšinskemu liberalnemu krilu. Po znanem obračunu s slovenskim liberalizmom v začetku sedemdesetih let 20. stoletja je bila izločena iz političnega dogajanja. V času razpadanja Jugoslavije in nastajanja alternativnih gibanj v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja se je angažirala zlasti v Društvu novinarjev Slovenije (DNS) in mdr. kot predsednica Častnega razsodišča DNS (1984–86) pomembno prispevala h kodeksu novinarske poklicne etike. Posledica tega angažmaja je bila tudi njena kandidatura za predsednico predsedstva SRS na volitvah 1988, na katerih pa ni bila izvoljena.

V prispevkih je pisala zlasti o mednarodnem pravu, človekovih pravicah, svobodi javne besede, po državni osamosvojitvi Slovenije pa se je posvetila pisanju člankov o mednarodnopravnih temeljih nove države in položaju slovenskih manjšin v sosednjih državah; pri tem se je ves čas zavzemala za čimprejšnjo pridružitev Slovenije evropskim integracijam. To jo je 2004 pripeljalo do uspešne kandidature na evropskih volitvah za evropsko poslanko na listi LDS. Po izteku poslanskega mandata v evropskem parlamentu (2004–09) se je upokojila, odtlej živi v Kamniku in deluje kot publicistka.

1964 je prejela Prešernovo nagrado za študente, kot novinarka pa 1973 in nato spet 1987 Tomšičevo nagrado. 1988 je bila izbrana za prvo Slovenko leta po izboru revije Jana.