Dolenc, Milan (1907–1993)

DOLENC, Milan, veterinar (r. 8. 8. 1907, Buzet, Hrvaška; u. 24. 12. 1993, Ljubljana). Oče Ščitomir Dolenc, sodnik, mati Gizela Dolenc, r. Širca, učiteljica. Praded Miroslav Vilhar, skladatelj, pisatelj, politik, stric Anton Dolenc, mornariški oficir, nečakinja Elza Budau, pisateljica, avtorica besedil slovenskih popevk, novinarka.

Otroštvo je preživljal v Buzetu, Zabičah pri Ilirski Bistrici, Podgradu, Sežani in Novem mestu. Osnovno šolo je obiskoval v Sežani in Novem mestu, gimnazijo pa v Novem mestu in Kočevju, kjer je 1927 končal zadnji razred in opravil maturo. Istega leta se je vpisal na veterinarsko fakulteto v Zagrebu. Na dunajski veterinarski visoki šoli, kjer se je seznanil z jahanjem in konjskimi športi, je študiral 1929/30, nato pa nadaljeval študij v Zagrebu. Tam je bil nekaj časa tajnik liberalnega, levo usmerjenega akademskega društva Triglav, član Sokola in politično aktiven v gibanju študentov zagrebške univerze. Že kot absolvent je začel pripravljati doktorsko disertacijo z naslovom Razvoj krvnih elementov v kostnem mozgu humerusa foetusa, vendar je zaradi stroškov delo opustil. 1934 so ga tik pred diplomo vpoklicali k vojakom v topniško enoto v Beogradu in ga nato prestavili v veterinarsko ambulanto, spomladi 1935 pa premestili v Zagreb, kjer je na veterinarski fakulteti istega leta diplomiral. Vojaški rok je nato služil na območju Blegoša, kjer je potekala gradnja utrdb Rupnikove linije, ter v vasi Javor skrbel za 150 konj in mul. Jeseni 1935 je v Beogradu opravil izpit za rezervnega oficirja in bil po devetih mesecih razrešen nadaljnjega služenja.

V začetku 1936 je pričel s prostovoljnim, brezplačnim delom na okrajnem glavarstvu Ljubljana okolica, bil tajnik veterinarskega društva Dravske banovine in odgovorni urednik za veterinarske prispevke v reviji Kmetovalec, v kateri je tudi objavil nekaj člankov. Ponovno se je lotil priprave doktorske disertacije, tokrat s področja goveje bruceloze, ki ga je opravljal v klavnici in na državnem bakteriološkem zavodu v Ljubljani. Novembra 1936 je naposled dobil mesto banovinskega veterinarja v Mokronogu. Tam se je srečal z veliko revščino dolenjskih kmetov in jim pomagal z brezplačno oskrbo bolnih živali. V Mokronogu si je ustvaril družino in nadaljeval s političnim delom, zaradi česar je bil kazensko premeščen v Bohinjsko Bistrico, kjer je službo nastopil 15. januarja 1939.

Tudi na tem delovnem mestu je izkazoval svoj socialni čut in v dnevniku Jutro celo objavil oglas za brezplačno pomoč revnim kmetom. 1940 je pomagal ustanoviti konjerejsko društvo in društvo za selekcijo cikastega goveda v Bohinju. Ukvarjal se je tudi s preučevanjem in preprečevanjem jalovosti goveda. Zbrane podatke je nameraval vključiti v na novo zastavljeno doktorsko delo v Zagrebu, kjer je 1940 opravil državni izpit. Bil je tudi predsednik smučarskega društva v Bohinju, član Gorenjske smučarske podveze in vaditelj pri Sokolu. V političnem delu je zbiral podpise za Društvo prijateljev Sovjetske zveze in avgusta 1940 postal član KPJ. Novembra 1940 je bil vpoklican v 4. pehotni polk Drinske divizije v Užice, kjer je skrbel za mobilizirane konje in pregledoval meso v klavnici. Ob odpustu rezervistov v začetku februarja 1941 se je vrnil v Bohinj, vendar je moral marca ob splošni mobilizaciji ponovno oditi v Užice. Med aprilsko vojno je opravljal veterinarske, pa tudi poveljniške dolžnosti. Z enoto so ga aprila 1941 pri Zvečanu pri Trepči zajeli in prepeljali v nemško taborišče za vojne ujetnike v Kosovski Mitrovici. Tam je nadaljeval veterinarsko delo. V taborišču je organiziral samopomoč in preskrbo s hrano. V ujetništvu je ostal do 22. junija 1941, ko so Kosovsko Mitrovico prevzeli Italijani. Takrat mu je uspelo prepričati nemško poveljstvo, da so vse Slovence poslali v del Slovenije, ki je bila pod italijansko okupacijo.

Po vrnitvi v Slovenijo je odšel k družini, ki se je v času njegove odsotnosti preselila v Mokronog. Julija 1941 je postal predsednik OF za Mirensko dolino, januarja 1942 je bil pred 1. aprilom 1942 izključen iz partije. Zaradi nevarnosti italijanske aretacije je odšel v 1. roško četo in bil od junija 1942 veterinarski referent v poveljstvu 5. grupe odredov. Ponovno so ga sprejeli v partijo, julija istega leta je postal veterinarski referent v glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih enot in s tem zadolžen za vojaško in civilno veterinarsko službo. Opravljal je tudi poveljniške in politične dolžnosti, predvsem med Roško ofenzivo. Ob izgubi osvobojenega ozemlja je bila veterinarska služba ukinjena in v reorganizirani brigadi Toneta Tomšiča je postal pomočnik komisarja brigade, nato sekretar partijskega biroja 3. bataljona te brigade, januarja 1943 pa komisar tega bataljona. Marca 1943 je sodeloval v bitki v Jelenovem žlebu, maja istega leta pa je dobil čin majorja. Avgusta 1943 je bil postavljen za komisarja 3. bataljona Gubčeve brigade. Ob kapitulaciji italijanske vojske je kot pogajalec z italijansko vojsko dosegel, da je ta v celoti oddala orožje.

Z obnovo veterinarske službe je avgusta 1943 postal načelnik veterinarskega odseka in član Osrednje gospodarske komisije. Po razdelitvi veterinarske službe na civilno in vojaško avgusta 1944 je bila Dolencu poverjena skrb za civilno službo; od septembra 1944 je bil načelnik veterinarskega odseka pri SNOS, istočasno pa tudi namestnik in od decembra istega leta komandant Baze 80, ki so jo sestavljali odseki SNOS. Na njegov predlog je bil 1944 oblikovan Veterinarski svet, posvetovalno in koordinacijsko telo med civilno in vojaško partizansko službo, ki ga je tudi vodil do konca vojne. Za slušatelje oficirske šole je napisal strokovno delo Hipologija in objavil nekaj člankov za partizanske časopise. Sredi aprila 1945 je izdelal predlog načrta za veterinarsko službo v bodoči organizaciji ministrstva za kmetijstvo.

Po vojni je bil v obdobju 1945–47 načelnik veterinarskega oddelka pri Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo v Ljubljani, sekretar partijske organizacije tega ministrstva ter član partijskega biroja vladnih ustanov. Zaslužen je bil za ustanovitev Centralne veterinarske bolnice v Ljubljani (1945) in Veterinarskega znanstvenega zavoda naslednje leto, kakor tudi postaj v Sloveniji in okrožne veterinarske bolnišnice v Celju. S tem je bilo omogočeno izkoreninjenje med vojno razširjenih živinskih kužnih bolezni, pa tudi uvedba umetnega osemenjevanja kot del sodobne živinoreje in selekcije. Sodeloval je pri načrtovanju zakona o veterinarstvu, pospeševal tiskanje prvih povojnih knjig z nasveti kmetom o ravnanju v primerih kužnih bolezni in nadziral delo veterinarske službe v okrajih. Z njegovo pomočjo je bilo jeseni 1946 ustanovljeno povojno veterinarsko društvo. Zavzemal se je tudi za zbiranje veterinarskih predmetov in knjig za veterinarski muzej.

V okviru prizadevanj za uveljavljanje konjskega športa je 1945 sodeloval pri organizaciji prvega konjeniškega društva v Ljubljani. 1946 se je udeležil zvezne konference veterinarjev v Beogradu in kot vodja jugoslovanske delegacije kongresa bolgarskih veterinarjev v Sofiji. Ko je istega leta prišlo do organiziranja enotne jugoslovanske veterinarske službe, je pomembno sodeloval pri tovrstnih prizadevanjih v Sloveniji.

Od 15. marca 1947 do 15. maja 1948 je bil pomočnik za veterinarstvo v zveznem ministrstvu za kmetijstvo FLRJ v Beogradu. Na njegovo pobudo je bila 1947 ustanovljena zveza za konjski šport Jugoslavije, kasneje preimenovana v Konjeniško zvezo Jugoslavije.

Po vrnitvi v Slovenijo 1948 je nadaljeval delo na ministrstvu. Spomladi 1949 je zapustil delovno mesto na ministrstvu ter se s tem poslovil od vodenja osrednjih veterinarskih ustanov v Sloveniji in vpliva na njihov razvoj. Po prakticiranju v Centralni veterinarski bolnici in nadomeščanju veterinarja v Črnomlju je bil od jeseni 1949 do jeseni 1950 veterinarski referent na Ministrstvu za notranje zadeve z nalogo organizirati konjenico Ljudske milice in šolo za dresuro službenih psov.

Novembra 1950 se je zaposlil v Kranju kot občinski veterinar. Ob ugotovitvi, da je v občini s tuberkulozo okuženih vsaj 20 % kmetijskih gospodarstev, je sodeloval z Veterinarskim zavodom v Ljubljani in z medicinskimi ustanovami pri zatiranju te bolezni. V času službovanja v Kranju je vodil tudi garnizijsko veterinarsko ambulanto, opravljal delo podružničnega veterinarja Državnega zavarovalnega zavoda, delal v šolskem odboru Mlekarske šole in v okrajni komisiji za mlekarsko stroko. Poleg tega je opravljal vrsto dejavnosti v različnih društvih, npr. v okrajnem odboru Zveze združenj borcev NOB, republiškem Združenju rezervnih vojaških starešin, strelskem odboru, konjeniškem klubu in Konjeniški zvezi Slovenije, v komisiji za izvenarmadno vzgojo in v mestnem komiteju Zveze komunistov. Pritegnili so ga tudi k delu v nekaterih zdravstvenih ustanovah, bil je predsednik upravnega odbora lekarn Gorenjske, predsednik nadzorne komisije Zdravstvenega doma Kranj, sekretar aktiva ZK zdravstvenih delavcev, deloval je v odboru Inštituta za tuberkulozo bolnišnice na Golniku in v upravnem odboru Okrajnega higienskega zavoda. Bil je tudi predsednik društva veterinarjev in veterinarskih tehnikov za Gorenjsko. Organiziral je okrajni šahovski odbor in bil njegov predsednik. 1959 je organiziral množični pohod na partizansko Jelovico.

V različnih časopisih je objavljal članke o konjskem športu, tuberkulozi in drugih boleznih pri domačih živalih, pa tudi o zgodovini NOB. Pričel se je ukvarjati s proučevanjem zgodovine veterinarske medicine v Sloveniji in z zagovori v slovenski ljudski medicini.

Aprila 1961 je bil izvoljen v naziv višjega predavatelja za predmet Bolezni in zdravstveno varstvo kopitarjev na Veterinarskem oddelku Biotehniške fakultete, prevzel je tudi nalogo predstojnika Klinike za konje na isti ustanovi. Postal je še fakultetni sekretar komiteja ZKS. 1962 se je z družino preselil v Ljubljano. V šolskem letu 1962/63 je prevzel predmet Predvojaška vzgoja, pri katerem je poudarjal vlogo konj v vojni, ravnanje z njimi ter preprečevanje nastanka in širjenja bolezni. Tudi v krajevni skupnosti je opravljal različne družbenopolitične zadolžitve. 1963 je organiziral pohod študentov vseh jugoslovanskih veterinarskih fakultet v Kočevski rog in v Novem mestu organiziral razstavo o veterinarski službi v NOB.

V začetku 1966 je zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Prispevek k poznavanju biologije, patologije in razširjenosti Eimerie (Globidium) leuckarti Reichenow 1950. Znanstvenoraziskovalno se je ukvarjal s proučevanjem zajedavcev kopitarjev predvsem na območju občine Lenart in Ljubljanskega barja. Na invadiranost z zajedavci je pregledal ves plemenski material v jugoslovanskih kobilarnah. Objavljal je različne prispevke v veterinarskih in drugih revijah in časopisih ter imel več poljudnostrokovnih predavanj na Radiu Ljubljana.

Februarja 1968 se je upokojil, do 1970 je predaval honorarno. 1975 je na Zagrebški veterinarski fakulteti pridobil naziv docenta.

S sodelavci je 1975 oživil delo slovenske sekcije Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Jugoslavije. Kot predsednik zgodovinske sekcije pri Zvezi veterinarjev in veterinarskih tehnikov Slovenije je organiziral sodelovanje članov pri nastajanju Enciklopedije Jugoslavije in Enciklopedije Slovenije, pri Slovenskem biografskem leksikonu ter nekaterih strokovnih časopisih in revijah. Zbiral je gradivo za bodoči veterinarski muzej ter si prizadeval za postavitev spominskih obeležij partizanski veterinarski službi in Janezu Bleiweisu v Kranju. Sodeloval je pri pripravi ustreznih dokumentov in pravil za delovanje samostojnega Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije. Sodeloval je na domačih in mednarodnih srečanjih, ki jih je organizirala Zvezna sekcija za zgodovino veterinarstva. 1981–88 je bil predsednik Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije.

Za sodelovanje in zasluge v NOB je prejel partizansko spomenico 1941 (1959), red bratstva in enotnosti z zlatimi žarki (1947), red zaslug za narod II. stopnje (1949), red vojnih zaslug z zlatimi meči (1957), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1977), spominsko listino Društva novinarjev Slovenije, Republiškega odbora Zveze združenj borcev Narodnoosvobodilne vojske Slovenije in Aktiva partizanskih novinarjev ob 40-letnici osvoboditve (1985), srebrno priznanje skupnosti vojaškega šolstva NOV in PO Slovenije (1985), priznanje Osvobodilne fronte Slovenskega naroda (1987), zlato plaketo skupnosti borcev 1. slovenske udarne brigade Tone Tomšič (1992). Za delo na področju veterinarske medicine je prejel priznanje okrajnih društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov (1964), plaketo Biotehniške fakultete za prispevek k razvoju fakultete in njenih enot (1977), Jesenkovo priznanje Biotehniške fakultete (1980), priznanje VTOZD za veterinarstvo Biotehniške fakultete ob 25. obletnici delovanja (1981), plaketo Dušana Jereba (1983), plaketo Zveze združenj veterinarjev in veterinarskih tehnikov Socialistične republike Slovenije (1979) ter priznanje Zveze društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov za sodelovanje v veterinarski službi med NOB narodov in narodnosti Jugoslavije (1984). 1966 je postal Zaslužni član Zveze društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov SRS. Za delo na področju zgodovine in etnologije je prejel priznanje in zahvalo Slovenskega zdravniškega društva ter uredniškega sveta Zdravstvenega vestnika (1979), priznanje zveze zdravstvenih društev za zgodovino zdravstvene kulture Jugoslavije ob četrtstoletnem obstoju in delovanju (1980), priznanje zdravstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije (1991) in

Murkovo priznanje Slovenskega etnološkega društva (1992). Za družbenopolitično aktivnost pa je prejel priznanje ob petdeseti obletnici Zveze komunistov Jugoslavije (1969), javno priznanje Sveta krajevne skupnosti Posavje (1973), nagrado in priznanje skupščine občine Ljubljana Bežigrad (1977) ter priznanje skupščine krajevne skupnosti in krajevne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Brinje (1983).