Danilova, Mira (1899–1979)

DANILOVA, Mira (rojstno ime Mira Cerar, ime po poroki Mira Neffat), igralka, pedagoginja (r. 3. 7. 1899, Ljubljana; u. 3. 2. 1979, Ljubljana). Oče Anton Cerar - Danilo, igralec, mati Avgusta Danilova, r. Gostič, igralka. Sestri Vera Danilova (Vera Balatka-Danilova), igralka, operna režiserka, in Silva Danilova (Silva Cerar), igralka, režiserka, svaka Antonín Balatka, dirigent, skladatelj, režiser, dramaturg, in Anton Neffat, dirigent, brata Rafael (Ralf/Ralph) Danilo, igralec, režiser, in Mavricij Danilo, igralec, električar, zavarovalni agent.

Pred prvo svetovno vojno je igrala otroške vloge (vilinčke, palčke, angelčke), vendar so ju na začetku s sestro Silvo na letakih omenjali kot Danilovo ml., nato pa kot 1. Danilovo ml. in 2. Danilovo ml., šele od 1912 sta bili sestri poimenovani z imenoma. 1907 in 1909 sta šli obe na gostovanje v Trst z mamo Avgusto Danilovo, ki je tam živela 1908–11, in igrali otroške vloge. Mira Danilova je v Ljubljani končala Mestni dekliški licej, 1915/16 pa je obiskovala trgovski tečaj in opravila prvi letnik tamkajšnje obrtne šole. Od 1916 je nastopala v Malem gledališču v epizodnih vlogah, vendar gledališka zgodovina za njen igralski začetek šteje leto 1918, ko je bila angažirana in neprekinjeno članica ljubljanske Drame do upokojitve 1952.

Na otvoritveni predstavi je igrala vlogo Anke v delu Frana Saleškega Finžgarja Divji lovec (1918). Hinko Nučič je nadarjeno začetnico angažiral za vloge ljubimk in že prvo leto je odigrala dvanajst vlog, čeprav vodilnih med njimi še ni bilo. V prvem desetletju igranja je od otroških počasi prehajala k mladostnim vlogam. Na začetku ji je precej pomagal oče Danilo, ki je v tistem času veliko režiral, vloga Kraljice v Sneguljčici pa jo je spremljala do zrelih let (Karl August Görner: Sneguljčica in škratje, režiser Anton Cerar - Danilo, 1919). Sodelovala je pri vseh otroških predstavah, saj mladinskega gledališča še ni bilo, in s temi vlogami si je utirala pot v gledališče. Prva večja vloga je bila Jelka v delu Branislava Nušića Svet in v režiji Antona Cerarja - Danila (1918). Junija 1924 je zaključila dramsko šolo Združenja gledaliških igralcev. Možnosti za izobraževanje so bile skromne, vendar je Mira dobila štipendijo za študij v tujini, tako da se je 1928–29 izpopolnjevala na igralski šoli Akademie für Musik und darstellende Kunst na Dunaju. Tam je prišla v stik z dosežki evropskega gledališča in kulture, kar je bistveno vplivalo na njen razvoj. Ko se je vrnila, so se ji odprle možnosti za delo, saj so v njej režiserji opazili novo igralko, ki je pogosto presegala raven prestave. Sama je kot začetek svoje igralske kariere razumela vlogo Lady Milford v delu Friedricha Schillerja in v režiji Milana Skrbinška Kovarstvo in ljubezen (1926). Od takrat se je razvijala v nosilko tragičnega repertoarja, igralsko pot pa so ji pomagali oblikovati režiserji Ciril Debevec, Branko Gavella, Bratko Kreft in Osip Šest. Režiserji so jo pogosto angažirali tudi v komedijah, ki so bile med svetovnima vojnama v ljubljanski Drami pogoste. Opazila jo je tudi kritika in o njej izrekla kratke pohvale. 1930 je odšla na turnejo po Jugoslaviji, na kateri je požela navdušenje. Istega leta je z odličnim uspehom opravila državni strokovni izpit. Postala je eden od stebrov ljubljanske Drame.

Dolgoletno sodelovanje jo je vezalo z režiserjem Bratkom Kreftom. Sodelovala sta v več kot polovici njegovih režij v Drami med vojnama. Z vlogami v njegovih režijah je pokazala veliko prepričljivost in sugestivno moč, skladnost odrskega izraza z literarno predlogo tako pri sodobnih avtorjih kot pri klasikih, pri mladostnih vlogah in pri vlogah zrelih žensk. Izjemna sposobnost njenega vživljanja v vloge je pogosto zabrisala meje med likom in igralko, zato je ustvarjala nepozabne igralske umetnine. Ena takih je Vida Grantova v Lepi Vidi Ferda Kozaka 1940 v Kreftovi režiji. Za vlogo Elmire v igri Jeana P. B. Moliera Tartuffe in v režiji Bratka Krefta je 1948 prejela Prešernovo nagrado.

Med drugo svetovno vojno ni veliko igrala, 1952 pa je dobila dekret o upokojitvi. Za petintridesetletnico delovanja 1955 je izbrala naslovno vlogo v Elizabeti Angleški Ferdinanda Brucknerja v režiji Bratka Krefta, kar je bila ena njenih poslednjih stvaritev v ljubljanski Drami. Po upokojitvi je bila gostja Mestnega gledališča ljubljanskega, radia in televizije, nastopala je med amaterji v Radovljici, na Odru 57, v filmu pa je nastopila le enkrat v filmu Karpa Godine Piknik v nedeljo (1968).

Bogato je tudi njeno pedagoško delovanje. 1946 je bila povabljena na Akademijo za igralsko umetnost kot honorarna predavateljica, 1954 je bila izvoljena za izredno profesorico, 1965 se je upokojila. Med njenimi študenti so bili tudi Duša Počkaj, Jurij Souček, Mile Korun, Polde Bibič itd. Kot pedagoginja je bila cenjena zaradi izredne prizadevnosti in pedagoškega daru, z vestnostjo in discipliniranostjo je opravljala vse dolžnosti profesorice. Bila je sugestivna učiteljica, ki je znala prenašati igralske izkušnje in mlade usmerjati k bistvenemu. Zaradi posvetitve pedagoškemu delu je čedalje manj nastopala, kritika ji je začela očitati premajhno izostrenost lika, manjšo kreativno moč, pa celo nezadostno obvladanje govorne tehnike. Njena zadnja vloga je bila Gospa Nomsenova v igri Friedricha Dürrenmatta Meteor, ki jo je 1966 režiral Žarko Petan v MGL. Petan jo je skušal prepričati, da bi še igrala, kar je zavrnila.

V ljubljanski Drami je odigrala več kot tristo vlog. 1946 je prejela nagrado ministra za prosveto za uspele odrske kreacije, 1949 je bila odlikovana z redom dela. 1948 in 1955 je prejela Prešernovo nagrado, 1973 Borštnikov prstan za življenjsko delo, odkrit je bil njen kip v foyerju mariborskega gledališča. 1975 pa je prejela red dela z rdečo zastavo.