Ciglič, Zvona (1948–)

CIGLIČ, Zvona, etnologinja, muzealka (r. 6. 12. 1948, Ajdovščina). Oče Hinko Vladimir Ciglič, gradbeni inženir, mati Marija Ciglič, r. Kralj, mentorica ročnih spretnosti. Mož Andraž Šalamun, slikar (poročena 1970–79), brata Henrik Ciglič, prevajalec in Marjan Ciglič, filmski in televizijski režiser, svaka Marko Pogačnik, kipar, in Tomaž Šalamun, pesnik, svakinji Katarina Šalamun Biedrzycka, slavistka, prevajalka in Metka Krašovec, slikarka.

Osnovno šolo je obiskovala v Ajdovščini in nato v Kranju, kjer je na gimnaziji tudi maturirala 1967. Po študiju etnologije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1977) se je najprej zaposlila na osnovni šoli Aleša Beblerja v Hrvatinih (1976–77), od 1977 do upokojitve 2011 je bila kustosinja etnologinja v Pokrajinskem muzeju Koper (PMK). Strokovni izpit za kustosinjo je opravila 1996, 2000 je pridobila naziv višja kustosinja, 2006 pa naziv muzejska svetovalka.

1983 je zasnovala in uredila stalno etnološko zbirko v obnovljeni beneško-gotski stavbi na Gramscijevem trgu v Kopru, kjer sta predstavljeni materialna in duhovna kultura prebivalcev slovenske Istre, Brkinov, Čičarije in Gornjega Krasa (kamnita pokrajina, stavbarstvo, rekonstrukcija ognjišča, sredozemske kuhinje in kovaško-kolarska delavnica, pot od vlaken do oblačil).

Ob sistematičnem zbiranju, hranjenju, raziskovanju in predstavitvah materialne dediščine je veliko pozornost namenjala nematerialni kulturni dediščini in delu na terenu med prebivalci slovenske in italijanske narodnosti v mestih in na podeželju. Vodila je etnološko raziskavo za načrt prenove starega mestnega jedra Izole. Na začetku devetdesetih let 20. stoletja je opravila večletno raziskavo kamnitega sveta v slovenski Istri, na spodnjem Krasu, v Brkinih in Čičariji ter ga 1993 predstavila na razstavi Kamnitni svet, v katalogu in avdiovizualni podobi. Poleg še dveh avtorskih razstav je bila soavtorica več razstav v PMK in zunaj njega. Strokovno je vodila postavitev zbirke v obnovljenem Jakopinovem skednju v Škocjanu (1999) in ureditev spominske sobe Dragotina Ketteja na Premu (2000). 2000 je prenovila stalno etnološko zbirko o slovenski Istri, Brkinih, Čičariji in Krasu. Široko znanje in poznavanje območja je kot mentorica posredovala dijakom in študentom v slovenskem in zamejskem prostoru, v muzeju pa je bila pobudnica in organizatorka strokovnih srečanj in predavanj.