Novi Slovenski biografski leksikon
CIGLIČ, Marjan, filmski in televizijski režiser (r. 6. 1. 1944, Golnik). Oče Hinko Vladimir Ciglič, inženir gradbeništva, mati Marija Ciglič, r. Kralj. Sestra Zvona Ciglič, etnologinja, muzealka, brat Henrik Ciglič, prevajalec.
Družina se je 1946 iz Kranja preselila v Vipavo in nato v Ajdovščino, kjer je 1951–55 obiskoval osnovno šolo in 1955–58 nižjo gimnazijo. 1959 se je vpisal na gimnazijo v Kranju, kjer je 1963 maturiral. Kot dijak je bil član skupine treh avtorjev (z Markom Pogačnikom in Iztokom Geistrom), ki jih je povezovalo zanimanje za moderno in avantgardno umetnost. 1963 so svoja dela objavili v gimnazijskem dijaškem listu Plamenica in s tem postavili temelje avantgardne umetniške skupine OHO. 1963 se je vpisal na Fakulteto za naravoslovje in tehniko, smer – tehnična fizika Univerze v Ljubljani in 1966 pridobil naziv inženir fizike. Po študiju je bil eno leto (1966/67) predmetni učitelj matematike in fizike na osnovni šoli Franceta Prešerna v Kranju. 1967 je opravil sprejemni izpit na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), kjer je 1974 diplomiral iz filmske režije. V svobodnem poklicu kot filmski in televizijski režiser deluje od 1974, od 1977 ima priznan status samostojnega umetnika. Po zaključenem študiju na AGRFT se je pridružil društvu filmskih delavcev in 1975 s skupino kranjskih ustvarjalcev ustanovil društvo KAS (Kranjska avtorska skupina), kateremu je predsedoval od začetka do samorazpustitve društva 1990. Istega leta je ustanovil filmsko produkcijsko hišo L.I.B.R.A. medijska produkcija, d. o. o., Kranj, in bil njen direktor do 2015.
Že 1964 je začel snemati amaterske eksperimentalne 8 mm filme ter zanje prejel številne nagrade na festivalih amaterskih filmov v Sloveniji (1964–71) in Jugoslaviji (v Zagrebu, Puli, Novem Sadu, Beogradu in Skopju). Vodil je šolske filmske krožke in z mladimi avtorji uspešno sodeloval na festivalih ter z ustanovami po Sloveniji in Jugoslaviji (mdr. Pionirski dom v Ljubljani, Izola, Pionirski grad v Zagrebu, Pitomača, Sarajevo).
1964–71 je sodeloval z avantgardno umetniško skupino OHO pri snemanju filmov, pri happeningih, s topografsko poezijo na raznih multikulturnih predstavitvah avantgarde po Jugoslaviji. V okviru skupine OHO je ustvaril kratke 8 mm eksperimentalne filme Vedeti – lestve (1964), Variacije na G (1964), Sinkope (1965), Val mezonov v potencialnem loncu (1965), Ofelija je spet nora (1965), NLP (1966), Ajra (1967), OU (1967), Fullya Qwanso' (1967) in Eulalija (1968). Originalne trakove teh filmov hrani Virtualni muzej avantgarde v Zagrebu in so del kolekcije Marinko Sudac.
Med študijem na AGRFT je režiral gledališko študijsko produkcijo Dva jezičneža (1969) ter realiziral humoren kratki dokumentarni film Kodri (1971) o tedaj modnem pojavu dolgih las in kratki igrani film Sodba (1971) o sinu, ki ga oče obsodi na smrt z utopitvijo. Tudi v svojem kratkem diplomskem filmu Kavarna (1974) mirno vzdušje nenadoma prekine izbruh potlačenih čustev, ko gostje kavarne brezsmiselno pretepejo ostarelega tujca, ki krmi golobe.
Vzporedno s študijem na akademiji je deloval kot publicist in filmski kritik pri reviji Ekran. Po zaključku študija je 1975 ustanovil društvo KAS (Iztok Geister, Naško Križnar, Božo Šprajc, Tone Rački), ki mu je v naslednjih petnajstih letih uspelo realizirati 16 mm učne filme (Vzgoja v prometu), dokumentarne filme (OHO), promocijske in predstavitvene filme (Elan, Tekstilindus) ter umetniške filme. Kot prvo v Sloveniji je društvo KAS sodelovalo z diplomanti praške filmske akademije FAMU (Rado Likon, Valentin Perko in Pavle Grzinčič, Andrija Zafranović). Za Viba film je 1977 režiral kratki umetniški dokumentarni film Srakanjani o izseljevanju, posvetil ga je petnajstim preostalim in ostarelim prebivalcem otoka Srakane pri Lošinju.
Sodeloval je z Dragom Jančarjem, Željkom Kozincem, Tonetom Peršakom, Aleksandrom Marodičem, Hellmutom Andicsom in mnogimi televizijskimi scenaristi na TV Slovenija, kjer je kot samostojni umetnik ali koproducent uspešno dokazoval mojstrstvo v različnih televizijskih žanrih. Med njegovimi deli izstopa prvi celovečerni igrani film Razseljena oseba (Viba film, 1982). Drzen in ideološko izzivalen film, posnet po scenariju Draga Jančarja, govori o srečanju potomcev nekdanjih partizanov in v Argentino emigriranih domobrancev ter o miselnem in čustvenem življenju mladih. Film izriše in približa slovensko, celo univerzalno tragiko tujstva, človeka brez domovine, ki je brez krivde kriv. Znanstvenofantastični film Ječarji (Studio 37 in Viba film, 1990) je njegov drugi celovečerni igrani film, ki govori o skrivnostni organizaciji »Goethe«, namenjeni ohranjanju in pomlajevanju elitnih mož s črpanjem energije ugrabljenih mladeničev, t. i. oridžinov. Film ni imel distribucije in tudi ni prišel na redni kinematografski spored, prikazan je bil (premierno) v Cankarjevem domu, v kranjskem kinu Center in na TV Slovenija.
Med njegovimi televizijskimi deli izstopa prva igrana koprodukcija med TV Ljubljana in ORF, TV nadaljevanka o nadnacionalnem, karizmatičnem planincu in pisatelju Juliusu Kugyju (1984) v treh delih, ki avtentično osvetljuje izseke slovenske, avstrijske in tržaške zgodovine od obdobja vladavine Franca Jožefa do povojne Jugoslavije. Priljubljeni so bili njegovi filmi za otroke, npr. Zverinice iz Rezije (1976) in Moj prijatelj Piki Jakob (1978).
Ustvaril je številne promocijske filme za različne ustanove in podjetja.
Prejel je akademijsko Prešernovo nagrado za teoretično diplomsko delo Michelangelo Antonioni (1973), 1977 srebrno plaketo Metoda Badjure za režijo kratkega dokumentarnega filma Srakanjani (Teden domačega filma, Celje), 1978 nagrado za najboljšo režijo za TV mladinsko nadaljevanko Moj prijatelj Piki Jakob (Jugoslovanski televizijski festival, Portorož). Celovečerni igrani film Razseljena oseba je Cigliču prinesel zlato plaketo Metod Badjura z diplomo za režijo (TDF Celje, 1982). 1982 je na Filmskem festivalu v Pulju prejel srebrni venec revije Studio za debitantski dosežek. TV nadaljevanka Kugy je bila v Avstriji nagrajena z državno televizijsko nagrado 1984, enako nagrado je prejel za režijo. Njegov celovečerni film Ječarji je 1991 prejel priznanje na mednarodnem festivalu domišljijskega filma (IMAGFIC) v Madridu.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine