Čeplak Mencin, Ralf (1955–)

ČEPLAK MENCIN, Ralf, etnolog, muzealec (r. 12. 6. 1955, Ljubljana). Oče Aleksander Čeplak, zdravnik, mati Zorka Čeplak, r. Novak, prevajalka, korespondentka.

Osnovno šolo in gimnazijo Vič je obiskoval v Ljubljani. Od 1975 je študiral etnologijo in psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in 1981 diplomiral. 1982 je odslužil vojaški rok v Kragujevcu v Srbiji. Strokovni izpit za kustosa etnologa je opravil 1983. 1983–85 je bil kustos v Pokrajinskem muzeju Ptuj. 1986 je leto dni preživel na Kitajskem. 1987–90 je bil zaposlen kot kustos v Mestnem muzeju Ljubljana, od 1990 pa v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM), kjer je do 2001 vodil Muzej neevropskih kultur v Goričanah, nato pa kustodiat za zbirke Azije, Avstralije in Oceanije. 1992 je postal višji kustos, 1998 muzejski svetovalec. Dodatno se je izobraževal v Sloveniji in tujini: na mednarodni poletni šoli muzeologije (International summer school of museology - ISSOM/UNESCO, Brno, Češka, 1988, 1994), 1989–90 je opravil dveletni visokošolski študij muzejske pedagogike (Förderungsstelle des Bundes für Erwachsenenbildung für Kärnten, Celovec, Avstrija), na GEA College – Fakulteti za podjetništvo v Ljubljani je zaključil program Podjetništvo in management v kulturi (1995–96), udeležil se je mednarodnega seminarja Modri ščit–Blue Shield o varovanju kulturne dediščine v primeru vojne in naravnih katastrof (Radenci, 1998). 2011 je magistriral na Filozofski fakulteti v Zagrebu z delom Festival – alternativni model muzejske komunikacije.

Bil je član organov več društev in organizacij: po dva mandata je bil predsednik Zveze muzejev Slovenije (1991–95) in slovenskega odbora Mednarodnega muzejskega sveta (International Council of Museums – ICOM; 1997–03), član izvršnega odbora ICOM-EUROPE (2002–05) in mednarodnega odbora etnografskih zbirk in muzejev (ICOM/ICME ‒ International Committee of Ethnographic Museums; 1989–95, 2007–10, 2016–19). 2010 je bil na generalni konferenci v Šanghaju nominiran za člana izvršnega odbora ICOM, od 2019 pa je predsednik ICOM/ICME. Bil je tudi član izvršnega odbora Slovenskega etnološkega društva, Zgodovinskega društva Ptuj, Društva muzealcev Slovenije, Slovenskega etnološkega in antropološkega združenja KULA. Sodeloval je v ekspertnih skupinah za muzejsko dejavnost ter uredniških in izdajateljskih odborih periodičnih (Časopis za zgodovino in narodopisje, 1985–88; National geographic junior, 2003–19; Etnolog, 2012–15) in knjižnih publikacij (Les musées de Slovénie, 1991; Vodnik po slovenskih muzejih, 1992; Gradovi in dvorci v Sloveniji, 1995; Srečevanja s Tibetom, 2001; Icomov kodeks muzejske etike, 2005; Med naravo in kulturo, 2008).

Raziskovalno in strokovno se je posvečal neevropskim zbirkam, zlasti s Kitajske, Tibeta in Afganistana, ter v SEM pripravil tri obsežne razstave s katalogi (Odsev daljnih svetov, Srečevanja s Kitajsko in Afganistan – slovenski pogledi). O stikih s Kitajsko je objavil knjigo V deželi nebesnega zmaja (2012). Razstava o Afganistanu je bila povezana tudi s pobudo Ministrstva za zunanje zadeve RS, naj izvede enomesečni raziskovalni projekt v Heratu (Afganistan, 2011) o revitalizaciji rokodelsko-obrtne dejavnosti med ranljivimi skupinami vračajočih se afganistanskih beguncev iz Irana. Razstava o slovenskih pogledih na Afganistan (2017) je poleg zgodovinskih vidikov tematizirala širšo problematiko sodobnih migracij in begunstva v 21. stoletju. Gradivo zanjo je zbral tudi ob prostovoljnem delu v begunskih centrih v Šentilju (2015) in Idomeni na grško-makedonski meji (2016). Drugo pomembno področje njegovega raziskovanja in muzejske prakse je povezano s študijem sodobnih muzeoloških pristopov, posebej načinov sodelovanja z ranljivimi skupinami in drugimi obiskovalci. Pri tem je posebej poudaril pomen festivalov, prek katerih se ti aktivno vključijo v muzejsko delo. Konkretno je bil pobudnik in soorganizator Festivala romske kulture Romano Čhon (2009), ki je gostoval v številnih krajih po Sloveniji in prispeval k boljšemu poznavanju romske kulture. Ta model je utemeljil v magistrskem delu. Pomembno področje njegovih premislekov je tudi kulturna dediščina v turizmu.

Raziskovalno in muzejsko delo je predstavil na številnih konferencah doma in po svetu (Avstrija, Belgija, Francija, Italija, Japonska, Nemčija, Peru, Poljska, Kitajska) ter s tem populariziral neevropske zbirke SEM in sodobne muzeološke prakse, pa tudi socialno in etično poslanstvo sodobnih muzejev.

Za prvi del stalne razstave Med naravo in kulturo je 2007 s sodelavci SEM prejel skupinsko Valvasorjevo priznanje, z Borutom Rovšnikom in Elizabeto Petrušo Štrukelj pa 2011 Valvasorjevo priznanje za idejno zasnovo in izpeljavo Muzeoforuma.