Bratuša, Mirko (1963–)

BRATUŠA, Mirko, kipar (r. 19. 2. 1963, Negova). Oče Janez Bratuša, kovač, ključavničar, mati Marija Bratuša, r. Kramberger.

1977–80 je obiskoval srednjo lesarsko šolo v Mariboru, 1984–89 pa študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (ALU), kjer je 1989 diplomiral. 1990–92 je študiral na Akademiji likovnih umetnosti v Münchnu pri Leu Kornbrustu in 1993 diplomiral. Istega leta se je študijsko izpopolnjeval na Umetnostni akademiji v Düsseldorfu pri Tonyju Craggu in na ALU zaključil specialistični študij kiparstva pri Luju Vodopivcu. 1993–97 je bil samozaposlen v kulturi. Od 1997 poučuje kiparstvo na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je bil zaposlen sprva kot docent, 2003 je bil izvoljen v naziv izrednega profesorja, 2013 v naziv rednega profesorja. 2019 je postal izredni član SAZU.

Uvršča se med prepoznavne slovenske sodobne kiparje, pri čemer izstopa z raznolikim izborom kiparskih tehnik in materialov. Posveča se kiparstvu, prostorskim postavitvam, javni plastiki oz. spomenikom. Sodi v generacijo kiparjev, ki je izšla iz postmodernistične tradicije in nastopila konec osemdesetih ter se uveljavila v devetdesetih letih 20. stoletja kot nosilka formalnih sprememb in sprememb v odnosu do kiparskega dela. V zgodnjem obdobju je razstavljal skupaj s predstavniki novega slovenskega kiparstva, čeprav je že tedaj kazal svojstven slog. Njegova zgodnja dela so namreč temeljila na uporabi raznolikih tradicionalnih in netradicionalnih kiparskih materialov ter poznavanju obrtniških tradicij njihove obdelave in upoštevanju razstavnega prostora, kamor so bila dela umeščena. Formalno so se nekatera njegova dela asociativno dotikala predmetne realnosti, ohranjal je figuraliko oz. aluzije nanjo, vsebinsko pa so se nanašala na metaforične pomene, pri čemer je vsebino večkrat nadgradil s satiričnostjo in duhovitostjo. Omenjene značilnosti zasledimo tudi pri delih iz poznejših obdobij. Več del dopolnjujejo in nadgrajujejo sodobne tehnične rešitve, npr. elektroinštalacije (npr. Vihar v glavi in Souvenir, 1997; cikel Navadni kipi, 2003–05; cikel Neimenovani, 2005), toplotne črpalke in električni grelci (Hipokriti, 2010; Grelci za vroča čustva, 2011), ponekod so vključeni tudi voda, toplota in zvok, s čimer je gledalčeva izkušnja veččutna. Razvija tudi nove kiparske postopke. Njegov opus zaznamujejo izvirne interpretacije, ki jih v več primerih lahko opredelimo za alegorične upodobitve s satirično ostjo kot ironično-kritičnim, celo provokativnim pogledom na aktualno družbeno stvarnost in človeško naravo. Kiparski opus zaznamuje širok razpon: v zgodnjem obdobju so nastajala dela haptičnega značaja iz različnih materialov in v formi, zreducirani na bistveno, ki ustvarja vez s predmetno resničnostjo. Izpostavil je pogled v jedro kipa, ki ga je obdal s kovinsko konstrukcijo ali lesenim telesom (npr. Neiztrohnjeno jabolko, Pladenjček di Giotto, 1990). Sledila je faza monumentalnih objektov lakirane površine, ki se je izognila vtisu čutnega in taktilnega (To, kar ni simbol, 1992). Zatem so nastajale vitalistično oblikovane figure, tako človeške in živalske kot fantastična hibridna bitja v boschevski tradiciji, ki jih je izdeloval v različnih materialih (npr. Nabukadnezar, 1994–97; Dirigenti, 1997). Mednje sodijo tudi monumentalne figure iz prostorske postavitve Neimenovani (Anonimos), ki zrcalijo pasivnega pripadnika sodobne družbe. Postavitev je bila na ogled na razstavi v Madridu 2005, zanjo je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Med pomembnejšimi kiparskimi deli je cikel Hipokriti (2010), ki je bil razstavljen v cerkvi Galerije Božidar Jakac in nadgrajen na Beneškem bienalu 2011. Voluminozne ogrevane keramične figure so vpete v prostor, karikirajo človeško nagnjenje po prikrivanju lastnih slabosti in oprezanju za slabostmi drugega.

Je avtor več javnih plastik in spomenikov, s katerimi ustaljene predstave o spomeniškem kiparstvu spreminja do te mere, da nekatera njegova dela označujejo za protispomenike. Njegove javne spomenike zaznamujeta domiselna zasnova in pretehtana umestitev v prostor. Med odmevnejšimi so Spomenik pristanku prvega stratosferskega balona, Ženavlje (1997), Spomenik N. G. v Novi Gorici (1998–99), ki upodablja gmoto z izrastki glav, kar je parodija na ustaljeno tradicijo postavljanja portretnih spomeniških glav; Spomenik Manku Golarju v Gornji Radgoni (1998), zasnovan kot krožna ploskev gonga na antropomorfnem podstavku, katere obod sestavljajo v bronu reproducirane otroške risbe, nastale po Golarjevih pesmih, Vodnjak življenja, Slovenj Gradec (2002), Rastoča knjiga Murska Sobota (2019). Zasnoval je alejo pomembnih osebnosti v Gornji Radgoni, za katero so portrete prispevali vidnejši slovenski kiparji, vključno z njim, sam je avtor spomenikov Janezu Akvili (Johannes Aquila de Rakerspurg), Antonu Trstenjaku in generalu Maistru.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med najpomembnejšimi so 1988 študentska Prešernova nagrada, 2005 nagrada zlata ptica, 2006 nagrada Prešernovega sklada.