Kosmač, Rudi (1932–1981)

KOSMAČ, Rudi, igralec, gledališki pedagog (r. 23. 6. 1932, Dovje; u. 29. 9. 1981, Ljubljana). Oče Leon Kosmač, kmet in furman, mati Rudolfina Kosmač, r. Brence.

Mladost je preživel v Dovju, v rojstni, po domače Brolhovi domačiji. Njegovo šolanje je prekinila druga svetovna vojna, zato je gimnazijo na Jesenicah obiskoval šele po končani vojni, se po maturi 1952 vpisal na Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani, se še istega leta prepisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, oddelek za slavistiko, 1953 pa na Akademijo za igralsko umetnost (AIU, danes AGRFT) v Ljubljani in tam z vlogo Richarda v drami Georgea B. Shawa Hudičev učenec 1961 diplomiral. Med študijem je sodeloval z ljubljansko Dramo (SNG Drama, Ljubljana), sprva kot stalni stažist, 1957 pa se je redno zaposlil in ostal član tega ansambla do smrti, ki ga je doletela na odru dva dni pred premiero igre Daneta Zajca Mlada Breda, v kateri je ustvarjal vlogi Sla in Dvorjana. Sodeloval je z Odrom 57 in Eksperimentalnim gledališčem GLEJ (EG GLEJ), na Radiu Ljubljana je v radijskih igrah in umetniških oddajah oblikoval preko 250 vlog. Vidne vloge je ustvaril na filmu in v igranem programu Televizije Ljubljana. 1973 je kot honorarni predavatelj na AGRFT prevzel tečaj umetniške besede, bil do 1980 pogodbeno zaposlen, 1981 pa se je tam tretjinsko zaposlil kot izredni profesor za umetniško besedo.

Prvo večjo vlogo je oblikoval v drami Friedricha Schillerja Don Karlos (1959), v kateri je nastopil kot Marki Poza. Sledile so še tri klasične vloge: Vojvoda Burgundski v drami Henrik V. (1959) Williama Shakespeara, Don Alonso v Molièrovi igri Don Juan ali Kamniti gost (1960) in Demetrij v Shakespearovem Snu kresne noči (1960), nato je odigral prvo vidnejšo vlogo v opusu sodobne dramatike, bil je Jospeh Assagai v drami Lorraine Hansberry Grozdna jagoda v soncu (1960). Vse to so bile vloge, v katerih se je razvijal v oblikovalca karakternih likov. Zgodaj se je pridružil Odru 57 v krstni uprizoritvi Antigone Dominika Smoleta (1960) z interpretacijo Zbora razpel med strastnim nemirom in fanatičnostjo agresivnostjo. Vlogo je oblikoval z instrumentom nove, dotlej na Slovenskem neobstoječe odrske besede, do kraja kultivirane, nepatetične, inteligentne, žive in pristne. Po odmevnih nastopih na Odru 57 se je kot igralec s specifično izrazno energijo v ansamblu ljubljanske Drame dokončno uveljavil z vlogo Marcela v drami Primoža Kozaka Afera (1961): junakova fanatična predanost revoluciji je bila v Kosmačevi interpretaciji popolnoma verodostojna, igra, stopnjevana do napetosti, do neke notranje vibracije, ki je mejila na eksplozijo, pa je bila tudi v najbolj dramatičnih trenutkih zadržana in obvladana. Kot dr. Benedikt Minsky v krstni uprizoritvi drame Primoža Kozaka Dialogi (1962) je razvijal in ostril svoj značilni in neposnemljivi igralski instrument, ki mu je omogočal prikazovati izrazito moderna občutja: hipersenzibilnost, impulzivnost, ranljivost, celo silovitost, prepričljivo spojeno z aktivno inteligenco, z racionalno obvladanostjo.

Naslovno vlogo v drami Luigija Pirandella Henrik IV. (1963) je izoblikoval v širokem razponu izraznih sredstev; z moško, zrelo igro brez formalnih praznin je izoblikoval pretresljivo tragično podobo centralnega lika drame in ustvaril vlogo, ki se uvršča med vidne igralske stvaritve modernega slovenskega gledališča 20. stoletja. Sledila je vrsta izjemnih igralskih stvaritev v uprizoritvah slovenske dramatike: Cranmerja v krstni uprizoritvi drame Ivana Mraka Marija Tudor (1966) je oblikoval navzven mirno in zadržano, a s skrajno notranjo intenzivnostjo, ki je poudarjala antagonistovo trdno vero vase in v svoj prav. Warforda v slovenski praizvedbi drame Antona Tomaža Linharta Miss Jenny Love (1967) je odigral s strastjo in ustrezno silovitostjo ter mu s tem dal prepričevalno plastičnost. Njegov Vincent v krstni uprizoritvi drame Primoža Kozaka Kongres (1968) je bil asketsko stroga figura, nabita s koncentracijo, silovito strastjo in notranjo prizadetostjo, ki je mejila na resnično tragiko. Kralja Klavdija v Shakespearovem Hamletu (1968) je odigral kraljevsko, nevarno in z izvrstno dikcijo; vrhunska kreacija, polna energije in izrazne moči.

Da mu komedijske vloge niso tuje, je pokazal že v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1966), v kateri je v Matičku poiskal poteze razumske trdovratnosti in možate bistrovidnosti. V igri Pierra Marivauxa Dvojna preizkušnja ljubezni (1975) je iz poženščenega dvorjana Trivelina ustvaril mojstrsko, disciplinirano obvladano, skoraj grozljivo figuro. Nov izziv je bil Cotrone, imenovan Čarodej v Pirandellovi drami Velikani z gore (1977): bil je mag, stvarnik, »gospodar niča in vsega«, ki z vero v moč poezije odstira nove, ljudem neznane pokrajine človekovega bivanja in duha. V predstavi Moje izbe (1976), podnaslovljeni »Večer samogovorov Ivana Cankarja«, je plastično in pretresljivo uprizoril Cankarjevo notranjo dramo: s pozorno občutljivostjo je interpretiral temne, strašne vibe skrite Cankarjeve duhovne podobe, zdaj v liričnih, zdaj spet v neusmiljeno konsekventnih miselnih intonacijah, iščoč in odkrivajoč v njih predvsem eksistencialne prvine, tragično zgodbo čisto posebnega duha. Bila je to asketska, na bistveno zgoščena predstava, s katero je Kosmač ustvaril antologijsko podobo svoje gledališke umetnosti. V monodrami Matjaža Kmecla Lepa Vida ali Problem svetega Ožbalta (1977) je razkril nove plasti svoje igralske umetnosti: ironijo in humor, prefinjen občutek za bizarno, pri tem pa je bil vseskozi enako intenziven v svoji moderni karakterni igri. V Staromodni komediji (1977) Alekseja Nikolajeviča Arbuzova se je srečal z žanrom melodrame in kot Rodion Nikolajevič upodobil ostarelega zdravnika, ki je globoko čustvenost in potrebo po nežnosti obdal s trpko skorjo formalizma, a je pred nami vendarle krhek in ranljiv. Novo igralsko mojstrovino je ustvaril kot Sin v odrski pripovedi Petra Handkeja Žalost onkraj sanj (1978): težko, gosto, sintaktično nadvse zapleteno pripoved o umrli materi je intoniral na pridušeni sarkazem intelektualca, ki nima več solza, ima pa čustva. Zadnjo veliko vlogo je skoraj simbolno ustvaril v uprizoritvi pesmi iz opusa Daneta Zajca, naslovljeni Ogenj v ustih (1980). Tu je dosegel vrh in sintezo – spoj recitacije in dramske igre: njegova igra je bila polna presunljivih preskokov iz patosa v ironijo, pa spet v grotesko, v bizarnost, v odtujenost in apatijo in spet nazaj v nevtralno suvereno pozo igralca – pripovedovalca.

Prejel je Sterijevo nagrado za glavno moško vlogo za vlogo Marcela v Aferi (1962); nagrado mesta Ljubljana za vlogo Vincenta v Kongresu (1968); nagrado Intervizije za vlogo Blaža v TV-drami Blaž prekrščevalec (Sofija, Bolgarija, 1968); Borštnikovo nagrado (1977) in nagrado Prešernovega sklada (1978) za vlogo Milka v monodrami Lepa Vida ali Problem svetega Ožbolta.